Ocene: knjige

Ana Porenta: Deklice

KUD Apokalipsa, Ljubljana, 2016

s knjižnega trga
S knjižnega trga
foto: stockphotos

Jezikoslovno znanje Ane Porenta, njen občutek za poetiko jezika in njegovih izpeljank ter včasih za zagonetno skladnjo besed, ki prisili bralca, da se ob pesmi ustavi, je čutiti tudi v zbirki poezije Deklice. Veliko o pesničini poetiki in izhodiščih je razvidno tudi iz pronicljive spremne besede Barbare Korun na koncu knjige.

Čeprav naj bralca ne bi zanimalo, kako je pesnica pisala, temveč le, ali je tisto, kar je napisala, dobro, se ob kalejdoskopski zbirki Ane Porenta vendarle vprašamo: kako so v letih 2009 do 2016 nastale upesnjene podobe njenih deklic? Pesmi se razraščajo znotraj mej, ki si jih je pesnica kot opazovalka zavestno postavila in jih utemeljila. V tem smislu gre za odlično uresničitev avtoričine intence. Presežek tiči tudi v pesničinem občutku za pripovedovanje, ki zna najhujšo človeško travmo ali še tako nezanimiv pripetljaj preoblikovati v poetično pripoved. Glavne protagonistke v zbirki Deklice niso deklice iz pesničinega otroštva. Iz hiše njene poezije, kjer v enainštiridesetih pesmih domujejo deklice oziroma ženske vseh starosti, prepričanj, nagnjen in stremljenj, ne veje duh magdalenic kot Proustov vir spominov na otroštvo.

Zbirka pesmi Deklice se s premišljeno izbrano naslovljenimi pesmimi zdi kot kronika časa, v katerem živimo. Tega pesnica ne bi mogla povzeti bolje kakor z uvodnim verzom v zbirko: »vsak dan je treba skočiti z vlaka ki pelje v smrt.« Seveda je verz daleč od poezije največje ameriške pesnice 20. stoletja Sylvie Plath, ki je žalostno končala s samomorom pri enaintridesetih letih, kajti Porentova že uvodno pesem zaključi drugače: »vsak dan je treba skočiti v življenje.« Čeprav se kot ena izmed pesnic v zadnji pesmi knjige – občasno počuti kot Sapfo, Sylvia, Svetlana. Zagotovo gre za nekakšen preizkus pesničine dojemljivosti sveta skozi oči žensk, sveta, v katerem si upa izpostaviti lomljivost človekove duše hkrati s pogosto poosebljenimi simboli iz narave. Pesničina največja vrlina pa se skriva v neposrednem opozorilu na družbene pomanjkljivosti, na eksistencialne krize in njihovo združevanje z napetostjo, jezo, izzivanjem, razočaranjem. Vendar na drugi strani ponuja tudi upanje, dvom in notranje boje posameznic z zmagovalnimi izidi. Brezperspektivnost, v katero se dandanes vse prevečkrat obračamo, prežema z optimizmom, z lepoto, ki jo vidi v vsem, vendar je nikomur ne vsiljuje.

Fragmentarnost, ki sestavlja posamične pesmi in se kot reka, v katero se stekajo izviri, studenci, potočki in potoki, z vsem svojim bogastvom zlije z morjem, zrcali iz drobnih in pomembnih trenutkov sestavljeno življenje deklet. Deklet različnih starosti in nagnjenj, utrujenih, obupanih, polnih stisk, stremljenj, borb in čudežne lepote bivanja. Kakšne so torej pesničine deklice? Rumena jo – pesnico ­– vsak dan obišče. Puščavska pogreša pogled na luno skozi krošnjo lipe. Kako jo nagovarjajo? Rjava, ki s psom bredeš v ločje in se izgubiš. Opustošena, ki tega dne ne najdeš domov. Oranžna, ki si mogoče samo privid, a tudi ti minevaš. Boječa, zazrta le v svetla okna hiš. Jutranja, ki mežikaš iz razpok. Modra, nabuhla od lastnih in tujih zgodb. Nespečna, ki zadremaš v hladu vsakdana. Beroča, pomirjena in prazna, kot bel list. Zanikana. Siva. Bela kot princesa iz diznijevih risank. Črna, ki si otroštvo preživela / z grabljami in vilami v rokah. Podedovana. Zaprašena, ki ne pišeš poezije. Zahajajoča, ki sediš na 15. stoletju. Kamnita. Omrežena s hvaležnostjo trosiš prijaznost. Mestna, ki se sprašuješ, od kod ves ta hrup. Pohajkujoča. Stremeča. Kakofonična, ki se stališ v konglomerat nočne promenade. Roza. Zelena, ki ti pristoji. Lačna, ki se hraniš z dotiki. Rdeča. Drugačna. Nevihtna, ki odtečeš v morje. Sproščena, ki ugašaš v jutru, kot obcestna svetilka. Zlata, ki si talent usmerila v brzdanje. Utesnjena, ker se je ves svet zarotil proti tebi. Prozorna, ki obožuješ utripanje družinske sreče. Speča. Ognjena. Onemela. Nikogaršnja, ki tečeš s hitrostjo časa. Lahna kot noj. Takšna, samotna, sramežljiva / naivna, zaslepljena, otročja. Gozdna. Glasna z glasom, ki liže pomene iz medprostorja, / se slini od napora izrekanja / in si oddahne v večpomenskosti.

Pesničina osebnostna zrelost ni modrost starosti niti podoživljanje otroškosti, temveč popolna predanost poslanstvu, ki ga je Porentova kot nekakšen manifest ubesedila v zadnji pesmi s preprostim naslovom Pesnice: … Pesnice so obsedene s pomeni besed / (bolj kot z lastnim izgledom). / … / Pesnice se iz sredic luščijo z leti. / Od malega veliko berejo in počasi polzijo v poezijo.

S knjigo Deklice je Ana Porenta vstopila v pisateljska zrela leta.