Ivan Karizna je študiral v domači Belorusiji, pri sedemnajstih letih pa je bil sprejet še na Pariški konservatorij. Med njegovimi pomembnejšimi nastopi so koncerti na beloruskem mednarodnem festivalu Jurija Bašmeta ali na belgijskem festivalu Musica Mundi. Nastopal je z najpomembnejšimi ruskimi orkestri, tudi z Moskovskimi solisti, Orkestrom Marijinega gledališča, že zgodaj pa je uspel tudi v mednarodnem prostoru. Nastopal je že v amsterdamskem Concertgebouwu ali pa v pariškem Cité de la Musique.
S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Georgem Pehlivanianom je nastopil kot solist v prvem koncertu za violončelo in klavir Dmitrija Šostakoviča – na večeru s povsem ruskim repertoarjem. Med pripravami na koncert je odgovoril na nekaj vprašanj o »ruski glasbeni šoli«, svoji mednarodni glasbeni poti in prvemu nastopu z zahtevnim Šostakovičevim koncertom.
Pogovor je pospremila glasba Dmitrija Šostakoviča, izbor iz skladateljevega cikla Preludijev in fug op. 87 v izvedbi Borisa Petrušanskega.
Ivan Karizna je študiral v domači Belorusiji, pri sedemnajstih letih pa je bil sprejet še na Pariški konservatorij. Med njegovimi pomembnejšimi nastopi so koncerti na beloruskem mednarodnem festivalu Jurija Bašmeta ali na belgijskem festivalu Musica Mundi. Nastopal je z najpomembnejšimi ruskimi orkestri, tudi z Moskovskimi solisti, Orkestrom Marijinega gledališča, že zgodaj pa je uspel tudi v mednarodnem prostoru. Nastopal je že v amsterdamskem Concertgebouwu ali pa v pariškem Cité de la Musique.
S Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Georgem Pehlivanianom je nastopil kot solist v Prvem koncertu za violončelo in orkester Dmitrija Šostakoviča – na večeru s povsem ruskim repertoarjem. Med pripravami na koncert je odgovoril na nekaj vprašanj o »ruski glasbeni šoli«, svoji mednarodni glasbeni poti in prvemu nastopu z zahtevnim Šostakovičevim koncertom.
Danes je vse to premešano in ni več delitev na šole, na rusko ali pa evropsko šolo. Mislim, da so si te šole danes vse bližje. Seveda obstaja ruska izvajalska tradicija in obstajajo druge tradicije. A sebe nimam za predstavnika ruske šole, saj različno glasbo igram drugače – če primerjam Debussyja, Šostakoviča ali Schumanna v svoji igri vidim različne pristope.
Karizna se je s Šostakovičevim Prvim koncertom za violončelo spoprijel prvič. Koncert je zahteven – tehnično in vsebinsko, saj je to intenzivna glasba. Sogovornik je bil po prvi vaji kar precej utrujen in priznal, da je to glasba, ki zahteva tudi veliko moči, dejanskega fizičnega dela. Posebno poglavje tu je kadenca, ki se je skladatelju pravzaprav raztegnila v samostojen stavek.
Šostakovičeva glasba je nekaj posebnega. Spregovori izjemno dramatično in ta koncert je tudi zelo fizično zahteven. Vidi se tudi, da je Šostakovič pri pisanju sodeloval z Rostropovičem, ki je bil eden največjih violončelistov in je zagotovo navdihnil Šostakoviča, da je napisala takšno glasbo, kot jo je. Mislim, da brez njega Šostakovič ne bi zmogel napisati tega koncerta. Tudi to fizičnost in tehnično zahtevnost bi pripisal Rostropovičevi vlogi.
