Ocene: knjige

Andrej Hočevar: Dvojna napaka: poustvarjene zgodbe

Cankarjeva založba, Ljubljana 2016

hocevar

Glede na to, da je Andrej Hočevar avtor petih pesniških zbirk in da je Dvojna napaka njegova prva prozna knjiga, bi pričakovali – kar je seveda tudi rahlo klišejsko – da bo prozna zbirka aluzivna ali pa, recimo, poetična. Vendar še zdaleč ni tako. Liki v Dvojni napaki zavzemajo konkreten prostor in v časovnem smislu pretežno tukajšnji zdaj. V središču je, kot je zapisano na zavihku, avtorju sumljivo podobni pripovedovalec, nekajkrat imenovan kar z imenom in priimkom. Mislimo si torej, da Andrej Hočevar opisuje samega sebe, prepire s partnerko Majo, pogovore s prijatelji ali naključnimi znanci, ponekod pa ponuja tudi pogled v otroške dni. Tudi zaradi avtobiografske note knjige imamo občutek, da nam avtor daje na ogled intimne doživljaje, trenutke, ki bi, pretvorjeni v fiktivno govorico, ostali zamolčani. Kot da torej šele neposredno izkustvo omogoča, da se sploh govori. Ali kot navaja uvodna misel Delphine Vigan: “Ker se od resničnosti ne morem popolnoma osvoboditi, nehote ustvarjam fikcijo; iščem pristop, ki bi mi omogočil priti bliže in še bliže; iščem prostor, ki ni niti resnica niti zgodba, temveč oboje hkrati.”

Vsa stvar je v približevanju nečemu, kar mora v zgodbah tako ali tako ostati zamolčano in kar pri Hočevarju najlepše prihaja na plan v odprtih, ponekod na hitro zaključenih ali pa odsekanih koncih. Začetki kot na primer v zgodbi Niti besedice o Sophie, so klasični: “Tisto poletje sva z ženo večino časa preživela v slikoviti francoski srednjeveški vasici …” Hočevar zgodbo nadaljuje s tipičnim francoskim pogovorom v poletnem večeru, pri čemer struktura temelji na odnosu Maja in jaz, kot da mu to daje varnost, včasih pa v branje prinaša tudi shematičnost. Napetost zgodbe se torej ustvarja na relaciji jaz, Maja in moje delo, ki je: pisateljevanje, urednikovanje, vodenje delavnic. Vse ostalo – seks dveh lezbijk in pozneje pivo z Bogdanom v poznopoletnem večeru ali naključno srečanje z neznancem v ljubljanskem baru na pravoslavno novo leto – je samo kulisa. Hočevarja zanima, kako obstati in preživeti v družinskem trikotniku, hkrati pa si zagotoviti umetniško svobodo in torej nekakšen rastlinjak, v katerem bo hkrati lahko gojil samotnost.

Preigravanje avtobiografskosti ponuja zanimiv prerez resničnega in fiktivnega. To pomeni, da v Hočevarjevi Dvojni napaki ne gre za opisovanje lastne vsakdanje resničnosti; marsikateri bralec bi resda utegnil pomisliti, da avtor prinaša v branje prepričanost o posebnosti opisovanega para, pa vendar gre predvsem za poskus ustvarjanja zgodbe. Slutimo, da Hočevar  v prvi vrsti preizkuša prostor proze. Njegov način opisovanja (pa tudi občutek za jezik) je resda nevsiljiv, vsakdanji, pogovoren, pri čemer med vrsticami beremo, kako zgodbi išče ravnotežje. Tako se mu nekatere zgodbe posrečijo, za druge, kot na primer za zgodbo z naslovom Padec, pa bi si želeli, da bi bile psihološko bolj poglobljene. Spet tretje, kot je na primer uvodna zgodba Novo leto so preveč moralično poučne. Zaradi kratkosti ima omenjena zgodba resda neko intenzivnost, toda tako kot prvoosebni pripovedovalec misli, da ima težave s partnerko, se izkaže, da ima nekdo drug, predvidljivo prihajajoč iz nekdanjega jugoslovanskega prostora, še večjo težavo. Očitno je tudi, zakaj ravno ta zgodba stoji na začetku – ker pomeni motivno uverturo v zbirko.

Tisto kar kaže, da so Hočevarjeve zgodbe samo zgodbe, in ne nujno tudi avtobiografije, oziroma da so avtobiografije, ki niso resnične, je samoironija, enakomerno razporejena po vsej zbirki. Samoironija je dobrodošla tam, kjer svoj odnos z Majo postavlja na nož. Zdi se, da ima avtor Majo za rdečo nit, da bi povedal ključne stvari o sebi. Hočevar se stalno vrača k sebi, vendar njegov ton ni samopoveličujoč; nasprotno – prek drobnih, skorajda nepomembnih detajlov riše lastno neodločnost, ki ponekod izkazuje težnje pokazati na situacijo celotne generacije. Kriza torej ni samo osebna kriza, temveč tudi kriza v družbenem smislu. To je sicer bolj dodana vrednost zbirke kot pa njen fokus. V Hočevarjem dometu so intimne relacije, iz katerih se porajajo nenapisane družbene konstelacije, pa še tu je relativno konzervativen; ne zanimajo ga skrajnosti, ampak življenjske vsakdanjosti.

Hočevarjeva zbirka Dvojna napaka ima tematsko relativno omejen domet. In ker avtor ne pokaže niti jezikovne bravuroznosti niti težnje po poetiziranju (tudi ko pride do pokrajine, jo na hitro odpravi), si mislimo, da so njegova prednost drobne nežnosti, drobne nevroze, podane v obliki bežnih izsekov iz pripovedovalčevega življenja. Ker tudi junak nikoli ni prikazan kot junak, ampak je stalno ujet v cincanje, ostane le upovedovanje običajnega sveta. Strah pred konformizmom, konflikti med družino in ustvarjanjem, pri čemer avtor kaže neverjetno trmo v obrambi svojega teritorija, privajanje na očetovstvo, nerazrešene družinske zgodbe iz preteklosti, vračanje s potovanj, pohajkovanje po mariborskih ulicah lastnega otroštva (zgodba Štiri poti do vode je zagotovo najbolj eksperimentatorska), ljubiteljsko spogledovanje s športom in predvsem glasbo, vse to prežeto malodane s pripovedovalsko ležernostjo, ujeto v dialoške pasaže in začinjeno z nekaterimi lepimi metaforami, zagotovo daje zadovoljiv bralski užitek.