Ocene: knjige

Bernardo Atxaga: Dnevi Nevade

Prevedla Marjeta Drobnič, Žepna Beletrina, Ljubljana 2017

dnevi-navade

Bernardo Axtaga in njegova družina dobijo priložnost za študijsko bivanje v Renu, on brez obveznosti, žena pa se ukvarja z baskovsko priseljensko diasporo v Nevadi. Ta je presenetljivo številčna, ne gre le za pastirje, ki službujejo pri ameriških ovčerejcih, pisec sreča kar nekaj rojakov in bere o baskovskem boksarju, ki se je bíl v bližini. Preplet dveh življenjskih stilov je pisateljsko produktiven; Axtaga prinese izkušnjo malega naroda v ameriški talilni lonec, v katerem so pomešani in na vročem puščavskem soncu poenoteni kitajski delavci, ki so gradili železnico čez visok gorski greben, Sierro Nevado, z baskovskimi pastirji, sreča rojake vodovodarje, ki se prihajajo veselit v mestne igralnice in bordele. Zraven pa je ameriški način življenja, druženje  ob žaru, nekaj mitologije, kakor se kaže skozi kavbojski imidž in mentaliteto, indijanski rezervati, ki sploh omogočajo igralniško dejavnost, klopotače, divji konji in pajki črne vdove. Axtagova ameriška izkušnja je glasbeno podložena z rockom, ki ga prekinja hrup letal in helikopterjev iz številnih vojaških oporišč v okolici, kuliserijo pa razgibavajo opuščena počivališča in bencinske postaje. To je Amerika, kakršno poznamo iz pisanja osamljenega jezdeca ameriške proze, Sama Sheparda. Vendar je Axtagov pogled dvojen; spomini na dom se okrepijo, še posebej ob dejstvu, da mladostni prijatelj umira in je potem veliko priložnosti za spomine na otroštvo. Materina demenca, ki napoveduje njeno postopno usihanje in smrt, pa odpre vrata v spominski bazen, v primarno družino in očetovo umiranje. Za napetost kot v srhljivki poskrbi še množični posiljevalec v bližini pisateljeve rezidence in iskanje podiralca hitrostnih rekordov, ki se je med treningom izgubil v širjavah puščave.

Dnevi Nevade so pisateljski dnevnik, v katerega sodi vse, kar se mu zgodi, kulturni šok in vse, kar je navzoče v njegovi zavesti, od sanj do spominov in tistega, kar o svoji bivalni izkušnji v Ameriki piše svojim bližnjim in prijateljem. Axtaga ohranja pisateljsko distanco, goji radovedno občutljivost pri sprejemanju drugačnosti in tudi paleta njegovih novih prijateljev z omejenim rokom trajanja, omejenim na študijsko leto, je izpisana kot vrsta izstopajočih proznih portretov. Roman je sestavljen iz niza fragmentov, ki se ne menijo za zakone prostora in časa, že sanje lahko optiko s strahu pred posiljevalcem zasukajo na otroške spomine, obisk nastopa predsedniških kandidatov se hitro zasuče v premislek o boksarskih ikonah, ki so se malo preveč navduševale nad Francovimi falangisti. Ti so prikazani pri boksanju v vrečo kosti, zaradi govoric, da so zapornike izrabljali za sparing partnerje. Axtagov roman Dnevi Nevade, ki mu daje glavno enotnost prav razpoložljivost psihičnega materiala, je izpisan podobno nehierarhično kot vsebine, ki jih ponuja Nevada: občutek imamo, kot da bi preklapljali televizijske programe in bi z dokumentarca o staroselcih in klopotačah preskočili na reportaža o baskovski obrti in idiličnem pastirskem življenju in ljudskih legendah. Očarljiva in natančno izpisana proza.