Ivana Sajko: Ljubezenski roman

Prevedla Polona Glavan; založba Modrijan, Ljubljana 2016

Hrvaška pisateljica, dramatičarka, dramaturginja, režiserka in teoretičarka Ivana Sajko, rojena leta 1975, je široko znana tako doma kot na tujem. Štirikrat je prejela nagrado Marina Držića za najboljšo hrvaško dramo, dobila je francosko odlikovanje vitezinje reda umetnosti in leposlovja, njene drame so prevedene v več kot deset jezikov, uprizarjane so na odrih in predvajane na radiu po vsem svetu. Avtorica ne piše za velike institucionalne hiše, vendar, kot pravi, ne zato, ker njihovemu občinstvu ne bi imela česa povedati, pač pa je tako rekoč hišna avtorica performativne skupine Bad Company s sedežem v Zagrebu.

Roman, ki naj bi po naslovu sodeč govoril o ljubezni, o slednji ne govori. Vsaj ne neposredno. Bralec ima ves čas občutek, da gre za nekakšen antiljubezenski roman. Dogajanje je psotavljeno v neimenovano mesto, a kljub geografski nelociranosti je iz socialnih, ekonomskih in kultoroloških obrisov jasno, da gre za hrvaško posttranzicijsko sedanjost zgodnjega srednjega sloja intelektualcev, ki so kljub visoki izobrazbi, sposobnosti in delavnosti brez dela. Še posebej to velja za kulturno-umetniško srenjo, ki se poskuša prebijati skozi življenje ob prekarnih zaposlitvah z nerednimi in nizkimi prekarnimi zaslužki. In vmes počne tudi marsikaj drugega, da preživi. Slovenski bralec bo prepoznal neposredno bližino z identično tukajšnjo sceno, zaradi česar je Ljubezenski roman Ivane Sajko na nek način tudi slovenski roman.

Dobrih sto strani obsežno besedilo je povedano tako rekoč v enem dihu – kot da bi vsevedna pripovedovalka (ki je stopila na mesto prvoosebne, da bi z razdalje lažje zajela nezavidljivi položaj mlade družine) v zadušljivem hlastanju za zrakom hotela izpovedati kar največ. Ker ji nič drugega niti ne preostane. Izredno dolgi stavki s številnimi odvodi in skoraj brez ločil se prelivajo od začetnega nelagodja do naraščajoče tesnobe in groze. Ne, ker bi v prikazu realnega stanja pretiravali, ampak ker ta občutja vzbuja opisovana realnost sama. Mlad umetniški par in njun pravkar rojeni otrok. Številne možnosti, ki naj bi jih mlada družina imela, se zreducirajo zgolj na eno, kako preživeti. Za nameček avtorica na slogovni ravni odeva zgodbo v nekakšno mehkobo, s čimer vse manj obvladljivo brezizhodnost položaja le še bolj poudarja. Četudi je Sajkova prepričana o nasprotnem, gre vendarle – naj se sliši še tako kruto – za vzročno-posledično povezavo med ekonomskim stanjem in ljubeznijo. Kot sporoča roman, naj bi ta zmagala, vendar je odprt konec mogoče brati na več načinov. Tudi če se roman izteče v nekakšen »metaforični brezdan«, kot je zapisala hrvaška kritičarka, če se ljubezen torej izkaže za zmagovalko zgolj na področju metafore, si ne moremo kaj, da ne bi pomislili, da »realen« pogled ne obeta nič dobrega.

Ljubezenski roman Ivane Sajko je generacijski roman, ki po avtoričinih besedah ni avtobiografski, je pa v občutja, ki jih vzbuja, prelita njena nezmožnost pisanja zaradi različnih okoliščin. Zaradi nazornega in ostrega prikaza točasnega položaja neredkih mladih in manj mladih bo našel tudi neredke bralce. Ne zgolj na oni in tej strani meje.