Sedmi dan

Krščanska sakralna arhitektura pred cerkvenim razkolom

7dan-arhitektura-web

V krščanski sakralni arhitekturi vzhoda in zahoda sta se od 7. stoletja dalje vedno jasneje izrisovali dve teološki ideji bogoslužnega prostora. Vzhodna teologija je videla cilj kristjana v njegovi soudeleženosti pri življenju Svete trojice in je dajala posebno mesto Svetemu Duhu, na krščanskem zahodu pa je vse jasneje izstopal motiv poti, ki je vernika usmerjal skozi tuzemsko trpljenje proti sreči večne blaženosti. Različni teološki poudarki se že zelo zgodaj odražajo tudi v arhitekturnih značilnostih bogoslužnega prostora.

Gost oddaje je arhitekt dr. Leon Debevec.

V antičnih sakralnih kompleksih, ne samo rimskih, ampak še prej grških in egipčanskih, vidimo, da božanstvo prebiva v praktično nedostopnih templjih. Vse liturgično in obredno dogajanje, pri katerem so lahko sodelovali običajni ljudje, se je dogajalo bolj ali manj zunaj, v sicer izjemno lepo arhitekturno urejenih fanumih, ki so obdajali te antične templje. Krščanstvo pa je, tudi zaradi spreobračanja velikega števila vernikov, za svoje bogoslužje potrebovalo velike prostore. In v antični tradiciji nekako uspe najti prostore, ki sicer niso bili sakralne narave, vendar so služili tej novi potrebi. To je bila antična bazilika, ki je bila neke vrste »dnevna soba« antičnega mesta, postavljena prav v središče ob antični forum. Ta prostorski tip je zlasti značilen po svoji vzdolžnosti in prav to vzdolžnost krščanstvo potem uporabi in jo obogati v zasnovi tega zgodnjekrščanskega sakralnega kompleksa.
dr. Leon Debevec