Ocene: knjige

Goran Vojnović: Figa

Založba Beletrina, Ljubljana, 2016

figa

Ko Vladan, protagonist Vojnovićevega prejšnjega romana Jugoslavija, moja dežela, končno sreča očeta, mu beseda za trenutek zastane. Kaj reči človeku, ki ga je vojna spremenila v zločinca, a je v junakovem srcu kljub vsemu bil in ostal predvsem oče? Kontrast, v katerem je bil razpad države izenačen s pretrganjem družinskih vezi, se je tedaj sicer zdel razumljiv, a pretiran in v izjemnosti situacije prignan do skrajnosti. Tudi v romanu Figa junakom nenehno zmanjkuje besed, da bi pojasnili svoj beg, toda razlogi za njihov molk izvirajo večinoma iz nezavednega in s tem nerazložljivega. Odidejo, ne da bi znali zares pojasniti, zakaj so odšli. Morda jih je premamila negotovost svobode, osvobojenost vseh vezi in ljudi; mogoče so si zaželeli prave samote, da ne bi bili več osamljeni v dvojini. Moto knjige, zajet v večkrat izrečenem stavku »Ni ti treba biti sam, da si osamljen,« v svoji lapidarnosti zajema bistvo vseh odhajanj v romanu.

Figa je vsebinsko, tematsko in slogovno bliže Jugoslaviji kot Čefurjem. V nekaterih ozirih se zdi, da je Vojnović pravzaprav želel še enkrat povedati isto zgodbo – o očetih, ki zapuščajo sinove, da bi izborili svoje vojne in jih nato velikobesedno opravičevali – ter o prepadu med generacijama, ki ju ločuje predvsem izkušnja nekdanje skupne države. Vendar je Figa zasnovana precej bolj velikopotezno; s tem ko določena stanja opisuje, ne da bi jih imenovala, jim daje globino in težo, tako v političnem kot socialnem oziroma preprosto človeškem smislu. Kajti v središču zanimanja Fige so predvsem posamezniki s svojimi individualnimi, neponovljivimi zgodbami, ujeti v vsakdanje zagate, ki se pod krošnjo naslovne fige razraščajo v metafore za vse, kar njihove usode sprevrača od partikularnega k univerzalnemu. Na prvem mestu je tu večni problem jezika, nezmožnosti, da bi besede Drugemu v celoti prenesle posameznikov emocionalni in izkustveni naboj; jezik, ki izloča, ločuje, odtujuje, a je le redko sposoben predajati ljubezen; jezik, ki ubeseduje pripovedovanje, ki spomine spreminja v zgodbo in jih s tem relativizira, a tudi povzdigne njihovo pravo naravo. Spomini so zgodba, ki jo pripovedujemo sebi in drugim, da nepovezane slike zložimo v logično zaporedje, da si pojasnimo stvari, ki bi sicer ostale brez odgovora, in jim s tem vdahnemo smisel. Prav to počnejo Jadran, njegov dedek in Jadranovi starši, ki jim spomin, preveden v zgodbo, pomeni sredstvo ultimativnega eskapizma pred svetom in njimi samimi.

V Figi so značaji podpornih romanesknih likov zanimivejši od pripovedovalca. Podobno kakor junak Jugoslavije, moje dežele, tudi Jadran, osrednji protagonist in prvoosebni pripovedovalec Fige, izgublja svoj glas v množici drugih, glasnejših, prepričljivejših literarnih oseb. Jadran izginja s tem, ko leze pod kožo drugim, ko prek pripovedovanja podoživlja in osmišlja njihove zgodbe in z njimi zapolnjuje vrzeli v tistem, kar bi po njegovem moralo voditi do nekakšne resnice – ne le o drugih, temveč predvsem o njem samem. Ko ga v predzadnjem poglavju romana z neusmiljeno prodornostjo razgali njegova dolgoletna partnerka Anja, od njega ostane le klišejsko ranljiv vojnovićevski deček v odraslem telesu, ki se ne more sprijazniti s tem, kar je, in za svoje stanje išče izgovore v družinski zgodovini. Trenutek, ko roman avtorefleksivno zareže na področje zavedanja lastne fiktivnosti, v retrospektivi osmisli vse, kar je bilo v Figi povedanega do tistega trenutka. Kljub želji, da bi zagovarjal nedorečeno, pa roman na tej točki vendarle izgovori preveč.

Figa je morda Vojnovićev do zdaj najboljši roman. Med drugim je tudi najbolj epski. Vojnović je predvsem zgodbar s širokim pripovednim zamahom in saga o njegovi družini se premišljeno sestavlja v večjo, kompleksnejšo zgradbo, v kateri vsak košček odstre nov pogled na celoto. Ni pa stilist. Figa je tisti tip romana, ki vse stavi na dogajanje, suspenz, dialoge, ne izkazuje pa posebne pozornosti do načina, v katerem je zgodba povedana. Nekatere pasaže se zato zataknejo v svoji repetitivnosti ali nepotrebnem nategovanju, izpovedana čustva zvenijo okorno in papirnato, po nepotrebnem sentimentalistično. Kakšna obstranska podrobnost o katerem izmed likov ni povsem dosledno izpeljana. Prav tako pričakovanja, ki jih postavlja zgodba, včasih niso izpolnjena in razkritje skrivnosti izzveni v svoji banalnosti. Zaključek, ki se zateka k reflektiranju lastne fiktivnosti, v tem smislu poveže in morda nekoliko nasilno upraviči pripovedne nedoslednosti. Zadnje poglavje tako izzveni v zgoščeno ponovitev nečesa, kar je bilo skozi zgodbo že večkrat namignjeno, s konkretnim poimenovanjem pa izgubi nekaj svojega čara.

Pa vendar je Figa intrigantno branje, in to ne le zaradi svoje zgodbenosti. Vprašanja jezika, spomina, fikcije, razrednega boja, tujskosti v družbenih, a tudi v najintimnejših konstelacijah niso bila pri Vojnoviću še nikdar izrečena s tako bolečo ostrino. Seveda, ni prvi, ki to počne; težko bi rekla, da je v tem najboljši; ima pa poseben posluh za niansiranje napetosti in mehkobo v medčloveških odnosih. Emocija, ki prevlada nad analitičnostjo.