Rastko Močnik: O pisanju zgodovine

Ljubljana: Založba /*cf, 2015

Knjiga Rastka Močnika O pisanju zgodovine ponuja kompleksno teoretsko branje o pomembnih vprašanjih modernega zgodovinopisja. Močnik je v njej lucidno, s svojo značilno erudicijo, strnil več kratkih prispevkov, s katerimi naslavlja problematiko epistemoloških vprašanj v zgodovinopisju. Ta vprašanja najlažje rešujemo ob analizi različnih zgodovinskih družbenih, političnih in kulturnih prelomov. Avtor je najprej na podlagi vpogleda italijanskega zgodovinarja Arnalda Momigliana o starorimskem festivalu luperkalije izdelal model, s katerim je ponazoril glavne epistemološke dileme pri preučevanju zgodovine. Tako izpostavlja, da je zgodovinopisje že kot veda o spreminjanju družbe samo po sebi ideološko obremenjeno, pri tem pa je treba imeti v mislih, da je zavest o družbenih spremembah specifična konstitutivna točka, okoli katere se vzpostavljajo ideologije kapitalistične družbe. Pri pisanju zgodovine je torej prvi problem, kako urediti gradivo, saj je le-to že organizirano, kar poteka na primer prek delovanja raznolikega politično-religioznega materiala, ki različne družbene dejavnike, polne protislovij in napetosti, povezuje v smiselno celoto. Z drugimi besedami, gre za nenehno reprodukcijo celega spektra družbenih razmerij, vključno z odnosi gospostva, neenakosti in izkoriščanja.

Rastko Močnik se v delu O pisanju zgodovine nato ustavi pri vprašanju, ali vladajoča ideologija neke zgodovinske dobe vpliva tudi na sodobnike, ki jo preučujejo. Zanima ga, kako se oblikujejo različni načini verjetij in kakšne družbene preplete, kontekste in svetove vzpostavljajo. S tem v zvezi med drugim piše o problematiki tako imenovanih domačinskih predstav v zgodovinopisju. Te izhajajo iz nekaterih antropoloških postopkov, ki jih je v preučevanje zgodovine vpeljal slavni francoski zgodovinar in medievalist Marc Bloch. Če se vprašamo, ali so Grki verjeli v svoje mite, tako kot je v istoimenski knjigi storil francoski arheolog in zgodovinar Paul Veyne, ali je potem sploh pomembno, kaj so antični Grki o svojih mitih oziroma o sebi dejansko mislili, se sprašuje Močnik. Se je v tem primeru res treba postaviti na grško domačinsko stališče, da bi pomen, ki so ga imeli določeni družbeni pojavi za domačine, prevedli v znanstveno govorico? Tovrstna vprašanja so problematična, pravi avtor, saj ne gre za to, da bi najprej obstajali Grki s svojimi grškimi verjetji, zunanji opazovalec pa bi se nato vprašal, ali vanje sodijo tudi grški miti, temveč je sprva obstajal preplet različnih verjetij, ki so v naslednjem koraku vzpostavila specifične grške družbe in svetove ter šele s tem ustvarila Grke kot nekakšne domačine, ki so naselili omenjene svetove.

V naslednjem prispevku se Močnik ukvarja s kulturnopolitičnim prelomom, ki je nastal v Sloveniji z revijo Perspektive v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, in ga preučuje v sklopu epistemoloških problemov zgodovinskega preučevanja socializma. V sklepnem poglavju pa prek branja besedil treh pomembnih slovenskih zgodovinarjev – Jožeta Pirjevca, Boža Repeta in Petra Vodopivca – raziskuje ideološke vzorce, skozi katere so avtorji prikazali, kot se je izrazil Močnik, razbitje jugoslovanske federacije.

Na koncu lahko Močnikovo delo O pisanju zgodovine označimo za kompleksen in pronicljiv teoretski vpogled v problematiko metode in teorije zgodovinopisja. V njem so jasno vidni avtorjeva lucidna argumentacija, velika širina virov iz katerih zajema, in precizen občutek, kako vse skupaj zajeti v smiselno celoto.