Knjige

Ana Makuc: Ljubica Rolanda Barthesa

KUD Apokalipsa, Ljubljana, 2015

ljubica-makuc

Pogosto se nam stvari okrog nas zdijo tako samoumevne, da jih sploh ne opazimo. Opazimo jih šele, če jih kdo za nas postavi v neobičajen kontekst. In prav za to gre v pesniški zbirki Ane Makuc Ljubica Rolanda Barthesa. Pesnica raziskuje nove oblike angažiranega izražanja, tako da spraševanje o statusu ženske v sodobnem času povezuje v pesniško obliko skozi dramatične monologe posameznih iz zgodovine, mitologije in literature izposojenih ženskih likov.

Literarna kritičarka, teoretičarka in lingvistka Ana Makuc je odgovorna mlada intelektualka, ki si s promocijo feminističnih idej in politike ter z aktivno udeležbo prizadeva rekonstruirati realnost, v kateri živi. To počne precej bolj intimno, kot se zdi na prvi pogled. V kateri otipljivo varljivi resnici se je znašla pesnica? Ko (kot Kasandra) ne ve več, kdo je, in nima časa misliti nase. Ali pač? Vsebina prve pesmi z nagovorom imaginarne gospe Kolumb je tako razpeta med prvi in zadnji verz: Ko ponovno pluješ proti obljubljeni celini … / … ne veš, kako dostopiti do no man’s land. V deželi žensk pa kot Lolita pravi: in ljubimo le tiste moške, / od katerih se bomo lahko kaj novega naučile. Kot Dalijeva svobodomiselna Gala pravi, Govori se, da je moja lakota po spolnosti / tako vseprežemajoča, da meji na bolezensko. In kot Sapfo izreka priznanje svoji neuslišani ljubezni: Tako zelo bistra, tanko-čutna in samosvoja si.

Eno izmed osnovnih vodil feministične poezije Ane Makuc je samozavedanje in posledično samozadostnost. V prvem monologu kot Frida Kahlo govori možu slikarju Diegu Riveri: … Ko sem potisnjena v posteljo, / veš, da ne pristajam na to, da nimam izbire. In zaključi: Slikam, slikam, slikam … / Sebe skozi tebe zaradi sebe. In v tretjem monologu ugotovi: Konec koncev, se samouresničujem / z barvami, ki si mi jih podaril ti. Vélika mehiška slikarka spozna, da jo je maestro čutno tako preoblikoval, da se je osamosvojila: Snela sem korzet. Navsezadnje je to tudi pesničin triumf, bistvo zbirke: pokončna drža žensk, ki za svojo potrditev ne rabijo moškega.

Ana Makuc presega svoje korenine in je hkrati usodno ujeta vanje. Je pesnica, ki je intenzivno zavedna, tako v osebnem kot kolektivnem bivanju. Občuti krivice položaja ženske v družbi, politiki, umetnosti, aktivizmu in v vsakdanjem življenju – in jim tudi javno nasprotuje, pa če je to komu všeč ali ni. Ve, da so mlade, izobražene ženske dokaz za to, da je postfeminizem iluzija in da je današnja družba še vedno patriarhalna, mizogina, seksistična in homofobična. Ve, da sta kultura in kritična misel v kapitalizmu zapostavljeni in razvrednoteni, pa tudi, da mlade izobražene ženske sistem še dodatno spolno diskriminira. In ve tudi, da se v današnji družbi pri ženskah še vedno bolj ceni videz kakor pamet. Da je pamet domena moških. In kako ti uspe živeti tako / kruto in pametno? v pesmi prvič nagovarja Henryja Anaïs Nin, ena najbolj priljubljenih opisovalk ženske erotike, ki je svoje boemsko življenje v Parizu delila s Henryjem Millerjem. In Makučeva kot Anaïs Nin briljantno zaključi pesem z verzoma: Obožujem trenutke odhajanja od tebe, / ker vem, da bom pisala.

Ime Rolanda Barthesa v naslovu knjige zagotovo ni naključje. Ima natanko določen pomen. Ljubi, / pridaj zvenu mojega običajnega imena, / še enemu telesu med telesi, podpomen, pravi pesnica v začetku četrte pesmi z naslovom Ljubica Rolanda Barthesa. Barthesova kritična moč ne izvira iz upora ali provokacije, temveč iz uporabe miselnih orodij, mite namreč misli tako, da jih postavlja prek oddaljenih perspektiv. Makučeva pa, nasprotno, za svoja besedila ne uporablja mitov, temveč konkretne osebe, ki postanejo njena orodja, saj skozi njihove besede sporoča sebe. Ljubi me izmuzljivo, / neoprijemljivo, / zdrsljivo; // ljubi me z besedami.

Izbrane ženske Makučeva misli tako, da njihove izjave prek sebe provokativno postavlja v današnji čas. Z besedami, nanizanimi v verze, ki so izvir njene kritične moči.

Posebnost sicer drobne pesniške zbirke Ljubica Rolanda Barthesa so številne ilustracije, ki jih je ustvarila Nevena Aleksovski. Njen samosvoj slog govori svoj lasten, preprost in provokativno neposreden vizualni jezik.