Ocene: knjige

Tomo Podstenšek: Tihožitje z mrtvo babico

Zavod Droplja, 2015

tihozitje

Roman Toma Podstenška Tihožitje z mrtvo babico pušča v bralcu zanimivo literarno zmes znanih in univerzalnih bivanjskih dvojnosti: boj med strahom in ljubeznijo, življenjem in smrtjo, preteklostjo in prihodnostjo, ki utesnjujeta lahkotnost sedanjosti …, boj med zvestobo sebi in zvestobo bližnji okolici oziroma izdajo. Boj med pričakovanjem družinskih članov in pripadnostjo rodu, zemlji in klicu srca.

Povsem običajno življenje družine ob smrti očetove matere nepredvidljivo spremeni dediščina: domačija z zemljo in gozdom, kjer se poleg življenja ljudi odvija tudi življenje basensko prisotnih živalskih obrobcev: podgan in mačka. V romanu je smrt na nek način počaščena s poklicanostjo v vsakdan življenja. Ni odrinjena. Ni patetizirana. Tukajšnja je. Prisotna v boju za golo preživetje, torej za hrano … kot v boju notranjega preživetja, pri čemer vračanje k zemlji pomeni tudi vračanje k sebi, k spominom in jeziku otroštva. O večnem plesu med trancendentno in biološko komplementarnostjo začetka in konca lahko preberemo:

»Le nekaj mesecev je potrebno, da se v zavetju maternice iz mikroskopsko majhnega niča razvije novo človeško bitje; da človeško truplo v zavetju krste razpade v nič, traja nekoliko dlje. Precej dlje pravzaprav. Ličinke in insekti v zaboju globoko pod zemljo sicer niso mogli resneje načeti zunanjosti njenega telesa, a nevidni razkroj v Antonijini notranjosti se je nadaljeval in njeni notranji organi so se počasi, a vztrajno mehčali.«

Seveda so mogoče različne poetike oziroma interpretacije smrti. V nadaljevanju romana se vse bolj pojavlja humor o obrobnih in zamolčanih vsakdanjostih, s katerimi opravimo z molkom ali v smehu, o prepirljivih izbruhih in hinavskih, ker drugače pač ni mogoče, priznanjih samemu sebi. Dogajanje spodbudi tudi razmislek o družinskih tabujih in odrekanju v imenu skupnega dobrega.

Moč Podstenškovega peresa je zanimiva zaradi občasno hihitajoče se, drugič žugajoče, tretjič povsem nične perspektive vsevednega pripovedovalca. Ta se v trenutku, ko spregovorijo protagonisti, povsem umakne, in nato spontano znova vstopi. Roman Tihožitje z mrtvo babico je zaradi te fluidnosti namenjen širšemu krogu bralcev. V humorju pošteno opravi tudi s predsodki, pobožnjakarstvom, nostalgijo in prisega na prilagajanje življenjskim tokovom, torej »na zdravo kmečko pamet.«

Dedovanje je v družbenem pogledu zelo zanimiv proces: pogosto pomeni konec odnosov in začetek novih priložnosti. Tudi za umik ali zaslužek. Precej klišejska situacija o pasteh dedovanja, tako genskega kot materialnega, izpoveduje tudi klišejsko vsakdanjost, in ob tem stereotipno, vendar hkrati tisto resničnost, ki ne laže, zato jo spremljata tudi ležernost ali sram. In tukaj se skriva ujetost avtorske niti: ubesediti daljše časovno obdobje korenitih življenjskih izkušenj ni majhen izziv. Tomo Podstenšek s tem nadaljuje tisto, kar je nakazal v prejšnjih delih: lovljenje ravnotežja med življenjsko premišljenostjo in literarno voajersko dinamiko.