Serijo predstavitev starejših igralk in igralcev predvajamo vsako sredo ob 13.05 na 3. programu – programu Ars. Naslov »Žlahtni glasovi slovenskih igralcev« so si prislužili z nedvoumnim igralskim talentom, z zavidljivimi igralskimi karierami in z vrhunskimi dosežki, med katerimi je tudi Borštnikov prstan. Njihovi glasovi še zmeraj odzvanjajo v ušesih starejših poslušalcev, njihove podobe so nam znane iz gledaliških predstav in filmov.
Avtorja oddaje: Vilma Štritof (dramaturginja, Radio Slovenija) in Primož Jesenko (kustos, Slovenski gledališki inštitut - SLOGI)
Tonski mojster: Matjaž Miklič
Produkcija Uredništva igranega programa v sodelovanju s Slovenskim gledališkim inštitutom - SLOGI
Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2015
Vladoša Simčič, igralka izjemnega posluha za občutljive, odmaknjene, skoraj dekliške like, vendar ne naivke v tradicionalnem smislu. Igrala jih je s svojstveno subtilnostjo in žlahtno zadržanostjo.
Odlomki:
- Kralj na Betajnovi (Ivan Cankar, rež. Milan Skrbinšek, 1947, posnetek iz predstave, Drama SNG Ljubljana, Nina);
- Raztrganci (Matej Bor, rež. Dušan Mauser, 1961, Vida v dialogu s Ferležem Jožeta Galeta), radijska igra;
- Mrtvec pride po ljubico (Svetlana Makarovič, rež. Aleš Jan, 1987, Mlinarica v dialogu z Mlinarjevim Aleša Valiča), radijska igra.
Ena prvih članic ljubljanske Drame na osvobojenem ozemlju med drugo svetovno vojno je bila igralka Vladoša Simčič. Mlada Tržačanka se je kmalu z vso družino preselila v Maribor in na Ljudskem odru delala z režiserjema Jožetom Babičem in Franom Žižkom. Po vojni se je vrnila igrat v Trst. Usodno srečanje z režiserjem Jožetom Tiranom pa ji je prineslo življenjskega sopotnika in pomembnega človeka v njenem poklicnem življenju. Jože Tiran je bil ustanovitelj Mestnega gledališča ljubljanskega, kjer je nato igrala tudi Vladoša, po njegovi smrti pa je do konca svoje igralske kariere ostala članica ljubljanske Drame. S svojstveno subtilnostjo in žlahtno zadržanostjo je igrala krhke in nesrečne ženske like, nikoli sentimentalne, pač pa krhke, čiste in poduhovljene. Zapisovalci gledališke zgodovine so se strinjali, da je pozno dozorela za vloge, ki bi ji bile po meri. Najbolj ji je uspela vloga Pepine v Kraigherjevi Školjki, kjer je igrala drugače, bolj zrelo kot prej. Ko je zaživela v zrelih vlogah, se je prehitro poslovila od gledaliških odrov. O sebi je govorila, da je bila premalo ambiciozna. Pa je kljub občutku, da bi se lahko bolj potrudila in dosegla še več, prejemnica Borštnikovega prstana. Njen žlahtni glas boste slišali v Cankarjevem Kralju na Betajnovi v vlogi Nine, v Borovih Raztrgancih kot Vido v dialogu s Ferležem Jožeta Galeta in v radijski igri Mrtvec pride po ljubico Svetlane Makarovič v vlogi Mlinarice v dialogu z Mlinarjevim Aleša Valiča.
Izjavo Vladoše Simčič je prebrala Mateja Perpar.
Avtorja oddaje Vilma Štritof, Primož Jesenko
Tonski mojster Matjaž Miklič
Traja 4′ 30”
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2015
