Syd Field: Scenarij – Temelji scenarističnega pisanja

UMco, 2015, prevedel: Zdenko Vrdlovec

Syd Field (1935-2013) je veljal za enega najbolj natančnih in pronicljivih analitikov na področju scenaristike. Vse življenje je imel bazo v Hollywoodu, predaval je na več univerzah, od Berkeleyja do Harvarda, veliko pa je seveda tudi potoval po svetu in učil veščin pisanja scenarijev. Njegova temeljna misel je bila, da je vsak scenarij, ne glede na to, ali je nastal po predlogi ali pa gre za izvirno delo, zgodba, povedana s slikami, dialogom in opisom dogajanja ter postavljena v okvir dramske strukture. Knjiga Scenarij: Temelji scenarističnega pisanja ima poleg strokovnosti tudi precej osebno noto, saj Field v razlage ves čas vpleta osebne izkušnje, pogovore s sodelavci, igralci, študenti in drugimi soustvarjalci filmskih zgodb. Zaključno poglavje ima naslov Osebna zabeležka in tu je Field še enkrat strnil svoje bolj intimne poglede na relativnost uspeha v filmskem svetu, še posebej v prostoru, kakršen je Hollywood. “Poklicni uspeh se meri z vztrajnostjo in odločnostjo,” zapiše in doda: “Ne dopustite, da bi odkup ali neodkup vašega scenarija spremenil vašega duha, vaše občutke, vas same. Ne dovolite, da se vmeša v proces pisanja. Z dokončanjem scenarija ste dosegli, kar ste želeli; izpolnili ste svoje upanje in sanje.” Nikoli ni podlegel tistim zakonitostim filmskega trga, ki od posameznika zahtevajo odpoved svojim idealom, načelom in življenjskim vodilom. Ostal je zvest svojemu poslanstvu. To terja tudi od vseh piscev, saj, kot pravi, “pisanje daje svoje nagrade; veselite se jih”.

Field trdi, da so vse zgodbe, ki so bile napisane od Aristotela dalje, bolj ali manj zgrajene po istem principu – imajo tridelno strukturo: najprej je treba predstaviti dramsko premico; prvo dejanje torej pokaže, o čem zgodba govori, in vzpostavi like in dramsko situacijo (okoliščine dogajanja). Sledi drugo dejanje ali postavitev ovir, s katerimi se bodo soočali protagonisti, na koncu pa v tretjem dejanju pride do razrešitve konfliktov in fabulativnih zapletov.

Field kot prelomen dogodek svojega življenja, ki ga je usmeril k natančni analizi filmske produkcije, omenja srečanje z velikim francoskim režiserjem Jeanom Renoirjem. “Vse od srečanja z Renoirjem me je ljubezen do filmov hranila in negovala,” bralcu zaupa Field. Ta ljubezen do filmske naracije zaznamuje celotno knjigo, ki nas na tristotih straneh seznanja z vsemi plastmi in nivoji kreiranja scenarijev – od izbiranja ustrezne teme prek gradnje likov, zasnove zgodbe in točk zapleta, finalnega razpleta, pa vse do razlage osnovnih sestavnih delov filma, kot so kader, prizor in sekvenca. Vsi napotki, ki jih podaja Field, so podprti s praktičnimi primeri filmov, ki v novejši izdaji knjige segajo od začetkov zvočnega filma do najsodobnejših produkcij. Ob tem Fieldovo delo zajema tudi uprizoritve nekaterih dram in njihove priredbe v filmske scenarije – na primer Tramvaj poželenja Tennesseeja Williamsa in Dolgega dne potovanje v noč Eugena O’Neilla. Omenja tudi priljubljene televizijske serije, kot so Razočarane gospodinje in Na kraju zločina: Miami ter newyorška izpeljanka te serije. Po Fieldovem mnenju je v vseh scenarijih ključnih prvih deset strani. To besedilo približno ustreza desetim minutam filma. In to je čas, ki odloča o tem, ali bo film gledalca pritegnil ali ne.

Priročnik Scenarij: Temelji scenarističnega pisanja je pisan v poljudnem slogu in v takšnem jezikovnem registru, da resnično lahko zajame najširši krog bralcev. Kot pravi avtor sam, je njegova knjiga primerna za vsakogar – “za romanopisce, pisce dram, urednike revij in časopisov, gospodinje, poslovneže, zdravnike, igralce, filmske montažerje, tajnice, oglaševalce in univerzitetne profesorje”. Fieldova biblija ustvarjanja filmskega scenarija v odličnem prevodu Zdenka Vrdlovca se bere hitro in tekoče in ves čas potrjuje avtorjevo iskreno in veliko ljubezen do filma in do življenja samega, ki je vedno in povsod, v še tako ekstremnih fantazijskih filmih, ključni sestavni del sleherne zgodbe. Field je želel predvsem to, da bi scenaristi pisali kvalitetne filme. Ali kot pojasnjuje sam: “filme, v katerih bi občinstvo po svetu našlo skupno človečnost.”