Knjige

Daniela Kapitáňova: Samko Tále: knjiga o britofu

KUD Sodobnost International, prevedla Diana Pungeršič

samko-tale

Žanrsko neumestljiv roman Daniele Kapitáňove Samko Tále: Knjiga o britofu je izšel leta 2000 in na Slovaškem povzročil burne odzive. Avtorica je to slutila in ga zato izdala pod psevdonimom oziroma pod imenom prvoosebnega pripovedovalca. Pravzaprav ga sestavljata dve knjigi. V uvodu Samko Tále napiše prvo Knjigo o britofu, in zanjo porabi le stran:

»V Komarnu je britof. Je zelo lep. Je velik in ima veliko prostora. V njem je veliko grobov. Grobovi so zelo lepi. Postavljeni so v vrste. In drugje. Tam so spomeniki in križi. So z imeni. Na britof hodijo ljudje. Eni hodijo dopoldne, drugi pa popoldne. Nekateri imajo grabljice. In ostalo. Britof ima dva vhoda. Čez enega hodijo ljudje, čez drugega pa mrliči. Mrliči so mrtvi ljudje, ki so umrli. So v mrliški vežici. Mrliška vežica je hiša, ki je postavljena glede mrličev. Pred njo je dvorišče. Na dvorišču so pogosto pogrebi. Je zelo lep.«

Edina stran Samkove prve Knjige o britofu je dovolj, da nakaže slogovno in vsebinsko svojevrstnost. Povsem »samkolasten« je tudi razlog, zakaj piše knjigo:

»Pisatelj si zato tako težko, ker te od tega boli roka. Ampak meni mi je bilo to predvidevano. Takolele: »Napisal bo knjigo o britofu.« Meni mi je stari Gusto Ruhe predvideval takolele: »Napisal bo Knjigo o britofu.«, ampak on je alkoholik, ker živi od alkohola in zelo smrdi, ker se pogosto pourinira. In ostalo.«

Samko Tále je čustveno zavezan simbolom otroštva. Sicer z vsemi, a tako zakleto sam, da napiše Knjigo o britofu, knjigo o prehajanju v pozabo. Ali v spomin. S tem se po svoje, tako kot vsi, bojuje za svoje mesto v družbi. In ker se zaveda svoje drugačnosti, nase opozarja, kjer lahko. Zanj je svet oder, oder norčka. Po Komarnu se sprehaja z vozičkom, vanj nabira karton in papir, včasih z njim komu kaj pelje. Zaradi tako imenovanega »idiolekta« se zbližuje z bralcem in bralko. A med vsebinsko razpršenimi odlomki, ki izpisujejo njegove hitre miselne lome in ponavljanja, se vse bolj razkriva nevarnost družbene odrinjenosti in označevanja. Samkova težnja po sprejetosti je razkrita v moči graje in pohvale, in v zlorabi obeh.

Posebno obravnavo v razmišljanju o knjigi zahteva vstop z drugo literarno perspektivo, tisto, ki zre v komičnost. Vpliv »samkovščine« je pri tem prvovrsten zaradi prepričljivosti, torej izvirnosti v kaosu spominskih izrezov in v izražanju odnosa do vsega, kar ga obkroža. Lik norčka, ki ga predstavlja 44-letni Samko, mentalno zaostali »naivno-vsevedni pripovedovalec«, zenično približa »naučene nevarnosti«. V Knjigi o britofu Samko med drugim izraža nestrpnost in kolektivno držo slovaške skupnosti do sosednjih Madžarov, romske skupnosti, judovske manjšine, Čehov … vse do drobnih sovražnosti med bližnjimi. Hkrati je Samkov lik najbolj tragičen, bolj zaklenjen vase kot zazrt v drugega in zunanje dogajanje. Ob tem poudarimo, da imajo vsi prebivalci Komarna, Samkovega kozmosa, kot tudi vsi mimoidoči, imena:

 »Enkrat je bil v Komarnu eden, ki je bil tudi obremenjen glede vere in mu je bilo ime Ludovit Bucz. Bil je šofer glede rešilca. Ampak on je bil obremenjen glede reformirane vere. Drugače ne, samo glede reformirane. Nonstop je mislil na njo in je nonstop hodil v cerkev, njegova žena, ki pa ni bila reformirana, ampak katoliška, pa potem ni hodila z njim v cerkev. Ampak ne zato, ker je bila katoliška, ampak zato, ker je ona, ko je Ludovit Bucz hodil v cerkev, takrat počela spolne stvari z enim vojakom, ki je bil podpolkovnik. Ludovit Bucz za to ni vedel, ker so njega bolj zanimale reformirane stvari kot pa spolne, ampak enkrat je prišel nazaj iz cerkve, ker je zelo kašljal z vročino vred, in se je hotel uležati na posteljo. Tam pa je naletel na svojo ženo skupaj s tistim vojakom vred, ki je bil podpolkovnik. Ampak onadva ga nista opazila, ker sta bila pogreznjena.«

Poleg sloga in komičnosti Knjige o britofu pusti globlje sledi prav nekakšna usodna pogreznjenost, ujetost v samotnost Samkovega sveta. Za knjižnega sorodnika pa Samku Taleju pripisujejo Haškovega Dobrega vojaka Švejka.