Ocene: knjige

Monika Žagar: Dva brata, trije svetovi – Zgodba o družini Žagar

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2015

dva-brata-bukla
foto: Bukla

Pripoved in izpoved Monike Žagar, Ljubljančanke, ki je velik del svojega akademskega življenja delovala in ustvarjala v Združenih državah Amerike in na Norveškem, sodi med še vedno razmeroma redka dela, ki tematizirajo usodo slovenskega, predvsem ljubljanskega meščanstva v srednji tretjini preteklega stoletja. Po vzponu in uveljavljanju vpliva in moči v tridesetih letih je bil ta sloj neposredno po vojni, ne glede na to, na kateri strani je dočakal njen konec, preganjan, zaničevan in izničevan. V zmagoviti ideologiji prevlade prej zatiranega proletariata zanj ni bilo prostora. Če že, kvečjemu v vlogi razrednega sovražnika, kar se je posredno in neposredno kazalo v verigi montiranih sodnih procesov. Nova revolucionarna oblast je v njih obračunavala tudi z inženirji, pravniki in drugimi izobraženci, ki v vojnih letih niso sodelovali z okupatorji in njihovimi pomagači – velik del se jih je celo pridružil odporu – sumljivi pa so bili zato, ker bi se utegnili povezati v kritično demokratično opozicijo.

V ta vrtinec je bila potegnjena tudi družina Žagar. Že pred prvo svetovno vojno ji je uspelo postaviti na noge uspešno lesnopredelovalno podjetje na Notranjskem. Prebrodila je gospodarsko krizo, njen položaj pa se je zapletel zaradi ideološkega razhajanja med dedičema. Starejši brat, avtoričin stric Karel, Line, se je že pred vojno dejavno povezal s komunisti, oče Franci, domoljubni sokol, pa se ni ogrel za nobeno stran. Obema se je odkupoval z denarjem v upanju, da bo obvaroval podjetje, ki ga je bratu in njemu zaupala mama, markantna ženska Antonija Tonca, rojena Kobi. Ni mu uspelo. Gozdove, žage in delavnice je povojna oblast skupaj z večstanovanjsko hišo v Ljubljani zasegla – razen česar ni, da bi dokazal svojo »predanost naši stvari«, požgal že sam Line. Line je s svojim vplivom dosegel samo to, da brata, čeprav so ga po vojni zalezovali in zasliševali, niso tudi zaprli.

V pisanju Monike Žagar se dejstva in dokumenti nenehno prepletajo s fikcijo. Avtorica zdaj očitno, zdaj neopazno prehaja iz enega časa in okolja v drugo. Okvirno zgodbo razširja s številnimi individualnimi in zanje uporablja različne žanre, tudi intervju, povest in osnutek filmskega scenarija. Na ogled postavlja zasebna družinska pisma in fotografije ter hkrati uradne uredbe in dopise, ki so usodno vplivali na položaj Žagarjevih. Dogodke, ki jim sama ni bila priča, ker so se zgodili pred njenim rojstvom ali pa v otroštvu ni dojela njihove razsežnosti, vpleta v pripoved s pogovori s pokojniki. Največ z očetom in stricem, ki nastopata vsak v svoji edinstveni in hkrati univerzalni starogrški tragediji, kot ju ob koncu označi. Pri tem se vedno znova sprašuje: »Kaj je sploh res? Je zgodovina stvar značajev, usode, naključij?« Odgovor išče v odkrivanju osebne in hkrati univerzalne zgodbe o počasnem razpadanju družine na najmanjše, z ideologijo obarvane delce. Spregledane zgodbe »iz hudih časov, ki jo je bilo treba povedati«. Pravzaprav dveh zgodb iz preteklosti, ki le počasi tone v zgodovino.

Pripoved Dva brata, trije svetovi je še en tanek pramen svetlobe, ki prodira v še vedno mračnih kotov prepolno kripto naše polpretekle zgodovine. Zgodovine, o kateri je Igor Grdina v spremni besedi zapisal, da je lahko nepristranska, ne more pa biti objektivna, ker je ni brez pogleda v vzvratno ogledalo in mišljenja v sedanjosti. Tako kot tudi spomin ne more biti ne nevtralen ne prizanesljiv.