Knjige

Peter Kovačič Peršin: Odmevi tišine

Društvo 2000, Ljubljana, 2015

odmevi-tisine
foto: Buča

Odmevi tišine so intimni utrinki iz pisateljevega življenja, podani v kratkih zgodbah, ob katerih se lahko spomnimo na kakšna lastna doživetja ali pa se zamislimo ob še ne doživetem. Je osebno doživljanje in premišljevanje o življenju, ki ima svoje zakonitosti – ko jih spoznamo in sprejmemo, nas tudi ono sprejme.

Pisatelj Peter Kovačič Peršin pripoveduje o lepoti, meditaciji, o miru in veri, o svobodi in odpovedi, o samoti in zakonski zvezi in o drugih spoznanjih, ki mu jih je prineslo življenje. Človekovo življenje primerja z drevesom, podvrženim spremembam letnih časov in vremenski nestalnosti. Le da je drevo trdno zasidrano v zemljo, v nasprotju s človekom, ki hodi daleč, da bi našel tisto, kar je izgubil, pa čeprav ima vse tako blizu – v sebi.

Bistveno, kar zgodbe izpovedujejo, je sporočilo iskanja, spoznavanja človekovih zablod, hotenj, nravi, ki se kažejo vsakemu posamezniku, če je le sposoben prisluhniti tišini.

V tišini, pravi Peršin, človek vedno pride do samega sebe, le slišati je težko, če imamo prenapolnjen um in trdna stališča o tem, kaj smo. Če smo si že zgradili predstave o tem kaj smo in kaj bi morali postati in se skozi to prizmo ženemo za postavljenimi ideali.

Ideali rodijo strah, ta je naša velika ovira na poti spoznavanja in rasti. Vzhodnoazijska misel postavlja za temeljni samo dve občutji ali stanji: strah in ljubezen. Ljubezen kot tisto, ki vse rojeva, in strah kot uničevalec. Da bi se znebili strahu, moramo zaupati. Zaupati pa je težko, če smo zaverovani vase, kajti to dela razdor med nami in drugimi. Zagledanost vase je tudi prva ovira na poti spoznavanja Boga, kateremu pisatelj namenja veliko pozornosti. V zgodbi O spoznanju Boga pravi:

»Božjega glasu ne more slišati človek, katerega zavest je prezasičena človeške učenosti in je njegov um zapreden v samozagledanost. Kako naj duša, ki je polna sama sebe in razpeta na znanje uma, sliši najtišji glas srca, ki ga je mogoče zaslutiti le v prazni tihoti duha. Le izpraznjen um, očiščen vsakega sebstva, ustvarja prostor, ki ga lahko napolni božji ogovor.«

Spoznanje Boga in spoznavanje človeka kot enega in istega pisatelju Peršinu pomeni iskreno iskanje in soočanje z vsemi človekovimi sencami. Pomeni biti kritičen in sposoben pravično soditi sebi. V zgodbi O iskrenosti, v kateri se prijatelja pogovarjata o težavah v ljubezenskem razmerju, pove bistveno o medčloveških odnosih:

»Kamorkoli greš in kamor že se obrneš, vedno nosiš sebe s seboj, obteženega z vsemi čezmernimi pričakovanji in zahtevami. Umakni svoj jaz s svoje poti in zamenjaj očala svojega pogleda na življenje in ljudi. Predvsem pa spremeni dosedanji vzorec svojega življenja. Sreče ne boš našel v drugem, ampak v sebi.«

Pisateljevo sporočilo v knjigi Odmevi tišine je poskus nagovoriti bližnjega, ki se trudi, da bi se spoznal in zaživel. Če bežiš v svet, te svet vrne k sebi. In, če iščeš ljubezni in Boga zunaj sebe, se ti izmikata.

Dejstvo, da je človekova misel perspektivična, torej odvisna od točke gledanja, kar vodi v relativnost sodb in miselnih in čustvenih spoznanj, opozarja na izmuzljivost naših načel. Svoboda, pravi Peter Kovačič Peršin, je posledica umika vseh sodb in pričakovanj, ki nas vežejo na naš lastni jaz.