Ocene: knjige

Milan Šelj: Gradim gradove

Založba Škuc, zbirka Lambda , 2015

gradim-gradove

Če bi pesnik, prevajalec, publicist, sociolog in kolumnist Milan Šelj gradil gradove s sipkim peskom, bi se ob najrahlejšem dotiku zlahka sesuli, če bi jih snoval v oblakih, bi jih odpihnil veter, vendar občutljivi pesnik svoje gradove gradi s pretanjeno izbiro besed, s krhko pozornostjo zaznav in z lirično prefinjenimi opisi občutij. V njegovi poeziji ni gostobesednosti, prenasičenosti, grobosti in banalne ironije, v poenostavljenih pesniških oblikah in rimah je izpovedana prvinskost, ki svoje doživljanje sveta črpa iz lastne življenjske naravnanosti in iz dveh nasprotujočih se polov bivanja. Na eni strani je to velemestni London v polnem gibanju, v strpni raznolikosti množic in kultur, na drugi strani kraška hišica v Avberju, ki je že skoraj desetletje njegov drugi dom, kjer ga zadovoljuje tišina, odmik od velemestnega hrupa in stik s samim seboj.

Zadnja Šeljeva pesniška zbirka Gradim gradove mi je bila dana v branje z oznako, da je ena intimnejših zbirk gejevske poezije. Počutila sem se nekako tako, kot bi mi dali v roke knjigo, ki jo je napisala pesnica in dejali, da predstavlja krasno žensko poezijo. Bi mi kdo ponudil v branje knjigo kakšnega slovenskega pesnika in dejal, glej, to je eno izjemnih del moške poezije? Ne, ne bi. A po prebranih čutnih (homo)erotičnih pesmih je ta oznaka dobila pozitivno konotacijo. Omemba, da je Šelj gejevski pesnik, je kljub vsemu deloma pomembna, kot je pomembno to, da že vrsto let živi v Londonu in občasno na Krasu, saj njegov način življenja in različni kraji bivanja vplivajo na vsebino njegovega pisanja. Najpomembneje pa je, da ima kaj povedati in da to počne popolnoma samosvoje, sveže in zanimivo.

Med pomenom in podobo, med razumskim in čustvenim, med zavestnim in nezavednim stoji beseda. Vsebinsko izhodišče za pesmi je za Šelja življenje, vendar ima njegova avtobiografska pesniška izpoved širši pomen. V sublimirani liriki, izraženi z najbolj izbranimi besednimi povezavami, je gradil mostove k razumevanju drugačnosti že v svojih prvih dveh knjigah poezije, Darilo (2006) in Kristali soli (2010). Pesmi v knjigi Darilo so darilo ljubezni za različne ljudi, pa naj se to sliši še tako nenavadno. Poleg tega je to knjiga o prekinitvi molka, o pogumni izpovedi o drugačnosti, knjiga, s katero se je pesnik zavestno izpostavil, vedoč, da se sicer pogledi drugih ljudi na drugačnost ne bodo spremenili. Knjiga Kristali soli je zgrajena iz haikujevsko naglašenih tri- ali štirivrstičnih pesmi, v katerih se kristalizira pesnikov pretanjen odnos do (pogosto še vedno nerazumevajočega) sveta in sebe v njem. Intenzivnost te poezije je iskreno pričevanje pesnikove zavzetosti za razkrivanje prave resničnosti, kar je tudi zanj eden pomembnejših elementov vsake umetnosti. Vendar – kot se kaže v tretji zbirki – je njegov svet vendarle srečen, lep in mlad, čeprav tudi minljiv in star: Nad knjigo sem ujel / tvoj obraz nežnosti / triletnega otroka / na katerega so se vrezale / poteze starca (In spet) V vseh treh Šeljevih knjigah so navzoče bivanjska, ljubezenska in poetološka tematika, povezane v enotno sporočilo, s katerim se vključuje v tok moderne pesniške prakse.

Zbirko Gradim gradove sestavljajo štiri po številu pesmi skoraj enakovredni cikli: Letim na krilih žive besede, Živim silovitost notranje svetlobe, Pojem pesem smele abecede in Učim se brezkončnih novih jezikov. Poleg triinšestdesetih pesmi v slovenskem jeziku je v knjigi sedem pesmi v angleškem jeziku, največ v zadnjem ciklu. Prav tem sedmim pesmim je namenjeno sklepno besedilo Harveyja Vincenta, ki so mu, kot izvemo iz uvodnega stavka, posvečene. Spremno besedilo z jasnim sporočilom, da si je v poeziji in življenju treba drzniti premagati strah in – spregovoriti, je napisal Andrej Zavrl.

Vsaka pesem Milana Šelja je zgodba, s katero se želi dotakniti slehernega človeka, seči do njegovega srca. Premišljeno postavljene besede v verzih, ki slikajo ljubezen in spoštovanje do vseh, tudi do samega sebe, mu prinašajo izpolnjenost in trenutke sreče. Dokler v zgoščenih pripovedih sledi sebi, senzualnim občutjem telesa, poželenja, strasti in ljubezni, se počuti zavezujoče in hkrati osvobajajoče. Omotičnost / brezkončne svobode / me mami … pravi v prvih treh verzih uvodne pesmi Pegaz pa gazi in kot nekakšen moto vsej knjigi pesem zaključi z verzi: Zajaham krilatega konja / ustvarjanja / in vzklikam čez ramo // Poleteti / Doživeti / Odpeti.

Šeljeva poezija je samosprašujoča, ne trpka in ne jokajoča, temveč v svoji občasni osamljenosti povsem preprosta. Ne išče velikih besed, ampak govori naravnost: Pozdravljam dneve / zvočne samote / na svojem otoku / gole tišine (Jaz in ti) … Občasno pa je njegova poezija tudi humorna in enigmatična, pogosto intenzivna, rad se nežno dotika drobnih intimnosti, ne izogne se niti kletvicam, dvoumnostim, uporabi knjižno oporečne besede, še manj se izogiba šegavosti. Med najbolj lucidnimi pa je pesem Pesnik v velemestu, ki – postavljena v samo sredico knjige – združuje vse izpovedne elemente zbirke: Namesto da bi / nemudoma / upesnil slo / tesno oprijetih hlač / in pohote / razgaljenih srajc / ki se poletno bohotijo / na prehodih za pešce / hodim po svetu / brez svinčnika / v žepu // Pa tak pesnik

Zbirka Gradim gradove potrjuje pesnikovo občutenje jezika kot sredstva prenavljanja, v katerem naj bi bila beseda predmet in sredstvo nenehnih odkrivanj ter stalnih iskanj, ki pa se lahko uresničijo le ob medsebojnem razumevanju in spoštovanju. Táko je tudi njegovo sporočilo poezije. Ko je pesem zapisana, postane last vseh, prek besede dobi moč, da premakne čustvo in v vsakem bralcu zaživi drugačno življenje.