Marija Dolinar: Soloples za neveste

Založba Sanje, Ljubljana, 2015

foto: Sanje

Pesnik in glasbenik Janez Ramoveš je pozabi iztrgal pesniško zapuščino neznane pesnice Marije Dolinar. Zgledna knjiga, ki jo je oblikovala Polonca Strman, poleg pesmi prinaša tudi nekaj dokumentov, kot so fotografije, pisma, zapiski in ponatis štirih člankov z naslovom Pesmi izpod jablan iz Javorškega lista iz leta 2010, v katerih je Tereza Bajt na novinarski način pričarala občutje, ki je tudi botrovalo nastanku pesmi. Nastajale so na Josipovi domačiji. Članki pripovedujejo o mestno oblečeni ženski, ki je zadnja leta življenja preživljala na tej kmetiji. Med drugim: »Sleherni dan so jo videvali, ko je sedela na travnatem bregu pod jablanami in si nekaj zapisovala v majhen zvezek.« O njenem življenju tako rekoč ni podatkov, a ostale so številne pesmi.

V knjigi Soloples za neveste izbrane pesmi imajo v podnaslovu oznako balade. To jim pritiče predvsem zaradi mrakobnega razpoloženja, ki ga prinašajo, saj so po formalni plati to pesmi v prostem verzu. No, ta oznaka morda ne velja za prvi sklop pesmi, ki so polke. V njih izstopa težnja po plesnem ritmu, nekaj je tudi rim, predvsem pa so to pesmi, ki vabijo k plesu. Kljub veselejšim tonom so pesmi podložne izgubi, ponižanju, osami in razočaranju. Dokaj žalostne polke torej. Občutek zanje prinaša zadnja kitica pesmi z naslovom Otrplo, goljufivo: »V silni hitrosti nikdar ni spoznala, / da svojo mladost je v stran zaplesala, / ves svet se vrtel je, / le ona je stala.«

Naslednji sklop ima naslov Hribovske balade. Pesmi v njem so ortodoksno morbidne, smrt je v njih najpogostejša beseda. Občutje pričara zadnja kitica pesmi z naslovom Kaj, če bi molila zanj? Takole gre: »Klenkal je cerkveni zvon, / da šel iskat nekdo je lon. / Še v nedeljo Bogu slavo pel, / v ponedeljek je visel.« V teh hribovskih baladah je prepoznati podeželsko občutje, kjer je radost pravzaprav gorje, kjer je veselje zelo redek gost in kjer pijančevanje nadomešča očetovstvo in revščina materinstvo. Marija Dolinar je te pesmi umetelno izdelala s preprostimi pesniškimi postopki, a gredo v srce in skozi vest.

Zadnji, tretji sklop je naslovljen Ostale pesmi. Vsebuje pesmi, ki niso pretirano osebnoizpovedne, ampak skušajo zajemati iz svetobolja in splošnih človekovih stanj. Zadnja kitica pesmi Dobri kamni je dober primer: »Vštric hodimo. Sanjamo. / Sanjamo, da nekje drugje / vzporednost / nekaj drugega pomeni.« Pesmi iz tega sklopa so še najbolj zanimive, saj izstopajo iz ustaljenih obrazcev, iz udomačenih in priučenih vzorcev, ki oblikujejo zavest o nekakšni ruralni poeziji, o kakršni uči literarna zgodovina. Kažejo tudi avtoričino težnjo, da najde povsem svoj pesniški izraz, ki je brez hujših vplivov tako poimenovanih ljudskih pesmi. Glede na domnevno večjo pesničino zapuščino bi bil nemara lahko obsežnejši.

Obstaja še podstat teh pesmi, ki je obarvana z ljubeznijo. Ta ljubezen pa je jalova, saj ni okronana z dvojino ali celo družino. Tako je kar pravšen naslov Soloples za neveste, ženske, podložne običajem, da se omože, a ne glede na pričakovano usodo ostanejo same in so obsojene na ples s sabo. Temu latentnemu občutju pritrjuje tudi naslovnica, delo Samire Kentrić, ki prikazuje golo žensko, zastrto z netopirji, gorečima metlama in temnim ozadjem. Vse spominja na čarovništvo, še posebej tisto žensko, zatrto in zastrto. Prav neizživetost je tista, ki daje tem pesmim poglavitno barvo.

Mogoč pa je še drugačen pristop k pesniški zapuščini Marije Dolinar: to so pesmi za slovenski zgodovinski spomin. S takšnega stališča je Soloples za neveste dragocena knjiga, ki dokazuje, da so upesnjena neustaljena ženska stanja odprt svet, v katerem se svetlikajo besedni biseri.