Ocene: knjige

Tone Pavček: Domu in rodu

Cankarjeva založba, 2015

9789612821166-1
foto: www.emka.si

Pesniško zbirko Domu in rodu sestavljajo Pesmi o Dolenjski, Pesmi o Istri, Prevzete in povzete pesmi ali izposoje in kraje pri mojstrih, Žalostinke za poletjem, Pozabljene in nenaslovljene pesmi in Priložnostnice. Urednik Peter Kolšek pojasnjuje, da je knjiga zrasla iz obsežne rokopisne in manjše revijalne zapuščine. Po njegovem mnenju rokopisna zapuščina preseneča zaradi obsega, tematske in motivne raznovrstnosti, še najbolj pa zaradi kakovosti besedil, čeprav so bila nekatera zapisana z že precej negotovo pisavo. Urejevalec pesmi se ni odločil za razvrstitev po kronološkem redu, temveč po tematskem.

Pesmi o Dolenjski govorijo o domu, rodu, prednikih in večnosti. S simboliko Stare zaveze so povzdignjene etične vrednote o zavezanosti svojim ljudem iz preteklosti in navezanosti nanje. Pesnik izreka hvalnico zemlji, vinski trti in razkošju narave. Pomika se po poti, se poslovi od doma, odmika se od zavetja in varnosti. Skuša se vračati, toda nikoli ni več enako, kot je bilo tedaj, ko so sicer tolkli revščino, a so znali biti pristno povezani, znali so prisluhniti verzom in se zavedati, da je bogat tisti človek, ki ima dom, simbol zvezde stalnice. Zgodi se, da morajo domačijo pozneje prodati in s tem izgubijo sebe, toda tudi tako je treba preživeti.

Posebna sreča je rast vinske trte, saj vino daje čarobno pijanost. V Pesmih o Istri pesnik občuduje soline, pokloni se različnim slovenskim vrstam vina, med njimi pa seveda postavi na prvo mesto svoj dolenjski cviček. Hudomušno zapiše, da se z njim razvežeta jezik in srce, in »četudi ni za maše, / zmeraj paše, ker je naše/«. In zatem: »v demokratičnem nasilju / greje v dimlju in zatilju, / dviga pivca v vse iz niča / in na zemlji ga zveliča / z vsemi blagri v izobilju.«

Nekatere pesmi je Pavček domiselno prevzel od znanih mojstrov, jih povzel po njih in jih prepesnil. To je storil prizanesljivo in spoštljivo do uveljavljenih pesnikov, včasih duhovito in ironično, drugič resno, neposredno in naravnost ter z ohranjanjem nekaterih stihov iz drugih pesmi, na primer s prenosom verza, da poči strel v tišino iz pesmi Balada v Kosovelovo pesem O, saj ni smrti, ni smrti. V Glazerjevem Ciprošu je pričaran lep in mlad fant, mrtvi dobri sin, ki prihaja v stare kraje in daje življenje. Pavček vztraja v duhu in sporočilu velikih mojstrov, se iznenada pomakne v lastno stisko in razplete tisto, kar so avtorji v pesmih samo nakazali. Z Menartom zapiše, da je od vseh iluzij najpomembnejša izbira življenje, Ervin Fritz mu razkrije, kako bojevit poet ponovno poje o revoluciji. Kolšek je prepričan, da so te preinterpretacije nekaj redkega in enkratnega ne le v slovenski poeziji ter izjemno dejanje.

V cikel Žalostinke za poletjem so med drugimi uvrščene tudi pesmi o smrti. Z njo, pravi pesnik, novi smrtnik prisede k prednikom, pomakne se tja, kjer je mir in so besede odveč. Življenje se izteče v misterij smrtnega. Bližajoča se smrt je odeta tudi v blag posmeh, saj prihaja s stopinjami gospe iz nezamudnega finala. Vse se pač slej ko prej konča. Življenje simbolizira lestev, po kateri se pesnik vzpenja, zdaj premaguje kline in se pomika navzgor, v hipu nekoliko zdrsne, dokler se na koncu ne zgodi sunkovit padec, ki ga pesnik imenuje poslednje razdejanje. Slišati je čist zven grobe lopate, naznanja se, kot piše, obdobje gnitja, toda do poslednjega trenutka je treba občutiti veselje do življenja in mu peti hvalnico. Pesnikovo srce je utrujeno in opešano, vendar noče in ne more prenehati biti, saj je v njem veliko neizpetih pesmi, besede je nenehno treba loviti v jambe in troheje. Hišo lepih pesmi kar naprej riše s čopičem ljubezni, z barvo pričakovanja in s hipno srečo. Zanj je vse večumno, večpomensko, večsnovno in večsmiselno. Samo človek je zmeraj enako nedoločen, nepopoln, neraben, nekoristen in nesrečen. Na vprašanje, ali je nesreča morda obrnjena sreča, si odgovori, da se po njej človek strezni in vidi svet na novo, in to je po svoje spet sreča. Ena izmed njenih oblik je pesnikovo čudenje: prav vsemu se je mogoče čuditi in vse začarati v pesem.

Pesnik Tone Pavček je slogovno zavezan tradiciji. Njegove pesmi imajo rimo in ritem, napisane so v klasičnih pesniških oblikah, le dve sta v prozni obliki. Uporablja tudi izraze iz ljudskih pesmi in blagoglasne starinske in narečne besede, toda vse to dobi nov pomen in izrazno moč ter posebno sporočilno in nadvse sodobno poetičnost. Njegove pesmi so izpovedne, filozofske in refleksivne pa tudi prigodniške, prijazno ironične, hudomušne in iskrivo navihane.

Pesniška zbirka Domu in rodu je dragoceno delo, ki bo tako kot Pavčkovi Angeli ali pesniške zbirke Cirila Zlobca zagotovo postalo bralna uspešnica. V privzdignjeno govorico in zrcaljenje eksistence modernega človeka je vtkana tudi zaskrbljenost nad našim sedanjim položajem in prihodnostjo slovenskega naroda. Pomisleki so črnogledi, toda v Pavčkovi zbirki vendarle prevladujejo radoživost, življenjska sila, upanje in silovita želja po vztrajanju.

Spremno besedo je napisala pesnikova hči Saša Pavček, tudi sama nadarjena in uveljavljena pesnica. V pretresljivi in literarno močni izpovedi obuja spomin na postaje očetovega življenja. Svet je ugledal kot šibak dvojček, ki je komaj kazal znake življenja, ugasnil pa je njegov bratec. In potem so napravili zamenjavo in Tone je dobil ime po drobnem mrliču. Tako se je imenoval tudi pesnikov oče, od katerega pa se je odločna in samostojna mati ločila in sama poskrbela za družino.

V zadnjih dneh slovesa je Saša Pavček prisluhnila očetovi želji, da je pesmi treba izdati, in jo tudi izpolnila. Naslov zanjo je izbral poet sam. In hči je zapisala naslednje besede: »Če se je moj brat Marko izpraskal v pesem in postal s smrtjo najbolj popoln, kot pravi, in ga je bilo z vsako pesmijo manj – je mojega očeta Toneta z vsako pesmijo več, in se lahko potolaži le tako, da postane nesmrten.«