Knjige

Tanja Tuma: Češnje, bele in rdeče

založba Karantanija, 2015

24553_19760
foto: www.bukla.si

Roman Češnje, bele in rdeče se vrača v turbulenten čas v letih 1943 do 1949. Protagonistko Valerijo spoznamo še ne polnoletno, privlačno dekle iz zakotne brkinske vasice, kjer življenje kljub vojni, kot piše, »teče kot po maslu, ki so ga tolkli iz smetane lepo rejenih krav«. Ob nepričakovanem prihodu gruče pijanih italijanskih vojakov tudi ona postane aktivna partizanka: s svojim šarmom in spretnostjo jih ne le razoroži, ampak v trenutku napodi iz vasi. Oče pričakuje maščevanje, zato Valerija odide v Ljubljano in se tam sreča z ljubo prijateljico Ado.

Od tu naprej roman beremo kot napet triler, pri katerem rdeča nit ni sprava, kot želi povedati podnaslov, ampak vse, kar simbolizira češnja: v dehtečem cvetju neomadeževana prvinskost in lepota, v rdečih plodovih pa ljubezen, popolnost, strast, rojevanje in še kaj. Valerija ves čas vonja smrt ob tem pa zori iz nevednega, nedolžnega dekleta v pogumno aktivistko in predvsem v ljubezni željno žensko in pozneje mater dveh otrok – svoje hčerke in še sina svoje najboljše prijateljice Ade.

Kar se zgodi vmes, si ne bi mogli zamisliti niti v najdaljšem filmu o tem obdobju: avtorica Tanja Tuma z vsako osebo, ki vstopi v pripoved, odpre neko nezaceljeno rano iz tega obdobja in nemogoče je, da bralca vsaj kakšna od teh ran ne zaskeli. Adin partner zdravnik Andrej skozi trpljenje svoje sestre Sanje, pianistke, ki je doživela grozote Stalinove predvojne Moskve, ter ob dnevnem soočanju z živalskostjo komunistov ponazarja svoje razloge, zakaj se je priključil Rupniku. Za bodečo žico Ljubljane spoznamo Adino sestro Marjano, ki je kot medicinska sestra delala v taboriščih na Rabu in v Gonarsu. Zaradi nemoči ob najbolj krutih vsakodnevnih prizorih otrok, ki so bili najprej ločeni od staršev, potem pa prepuščeni lakoti in počasnemu umiranju, se Marjana želi izstradati. Prav Valerijina pogum in močna volja jo vrneta v življenje. Za Valerijo je življenje boj proti okupatorju, neizprosen boj, ki ji bo v hosti naložil ubijati ali biti ubit, vendar tudi ubiti slovenskega otroka, ki bi partizane lahko izdal. Težko srce Valerije je poplačano z izredno komunistično kariero, v kateri nič ne bo več tako, kot je bilo med vojno.

Beremo zgodbo o Krvavem Lisjaku, ki je v bolnišnici umrl zaradi stekline, po tem ko je v domobranskem vodu pri svetem Urhu mučil in klal politične nasprotnike, o Franciju Zajcu, ki je bil zaradi judovske krvi deportiran v taborišče Bergen-Belsen, pa mu je po dolgem pešačenju kljub tifusu uspelo priti domov, o domobranski siroti Henriku, ki ga sošolci in tovarišice v sirotišnici garbajo zaradi staršev, o Adinem odhodu z domobranskim vlakom v Pliberk in njenem psihičnem propadu v Argentini, o lažeh, ki so gradile odnos med Valerijo in možem Markom in o vseh kompromisih, ki sta jih morala sprejemati kot vosovec in povojni šef ljubljanske policije oziroma prvoborka, del najvišje nomenklature v konglomeratu nejasnosti informbiroja, ugodja ob zaplenjenem premoženju, njegovih ubijanj v Kočevskem rogu, njenega vodenja arhiva Ozne in podpisov, ki so pomenili Goli otok.

Sprava naj bi se odvila med otrokoma, sinom domobranca in hčerjo morilca, ki bosta z ljubeznijo, ki iz romana Češnje, bele in rdeče kar dehti, sklenila zakopati bojno sekiro. Pa imata moč, pogum, željo, motivacijo? Zdaj sta stara že sedemdeset let in več.