Brez programskih kompromisov

Ocena iz oddaje Glasbeni utrip

Uroš Rojko in Luka Juhart
Zvokotok, Španski borci, 12.12.2015

Ansambel Kompulz (Tadej Kenig, Oskar Laznik, Klemen Leben, Simon Klavžar, Nina Prešiček)
Predihano in Zvokotok, Klub Cankarjevega doma, 21.12.2015

 

Našemu koncertnemu življenju sodobne glasbe cikel Zvokotok dodaja nekaj dobrodošlega – brezkompromisno sestavljene programe, angažirane glasbenike, ki niso samo izvajalci, ampak tudi v celoti umetniško postavijo koncertni večer. Tu je še misel na prostor izvajanja, njegovo postavitev, postavitev glasbenikov v njem. Ali na splošno: nekaj letošnjih koncertov Zvokotoka se je izkazalo ne le z glasbo kot tako, ampak še z načinom podajanja občinstvu.  Tu pride na misel spremljevalni koncert Svetovnih glasbenih dni, vsekakor eden najboljših dogodkov festivala, izvedba skladbe za dva basklarineta Pierluigija Billoneja, ki pa so jo uradni skladateljski krogi popolnoma ignorirali. Pomislimo lahko tudi na majski solistični nastop kitarista Primoža Sukiča – redko kateri domači glasbenik zna postreči s tako dobro dramaturško postavljenim nastopom, ki že sam deluje kot premišljena kompozicija. Med tistimi, ki to redno počnejo, je že nekaj let tudi Luka Juhart, ki je pred tednom in pol, 12 decembra v Zvokotoku nastopal z Urošem Rojkom.

 

Osvobojeni glas

Rojko, skladatelj in klarinetist ter Juhart, akordeonist in tudi skladatelj sta prispevala večino glasbe. Izjema je bila Iris ter Schiphorst z miniaturami, ki so bolj kot ostala glasba na koncertu izkoriščale tradicionalni idiom glasbil, ga v kratkometražni formi sprevračale in pobratile zgodovinski in sodobni zven.

Jedro nastopa sta bili dve dvojici skladb. Juhartov hrUP za akordeon se je stikal z Rojkovim improvizacijsko navdahnjenim Monologom padlega angela za polklarinet. Rojko je Monolog sicer večkrat izvedel skupaj z Globokarjevim Dialogom o zraku, ker pa je Juhartova skladba posvečena Globokarju, sploh pa ker jo prežema nekaj globokarjanskih odrskih potez, nekaj avantgardističnega krika in pa precej divje muzikantske sile, je bila tudi tokratna kombinacija skladb uspela.

Ključna dvojica pa je bila sestavljena iz Rojkovega starejšega dela Vox in Juhartove novitete Unleashed – ta je nastala prav kot drugi stavek Voxa. Rojkov Vox zazveni iz enega samega tona, iz diha, ki mu sledi glas, nakar se tej stalnici skladbe, prvinski osi pridružujejo novi zvočni nanosi, vse do gostih tonskih grozdov in divjih zvočnih migetanj. Te sta jih glasbenika uzvočila sijajno in jih je veselje poslušati tudi na posnetku, ki smo ga zabeležili.

Juhart svojega dela Unleashed ne gradi iz glasu, ampak iz izdiha. Ne iz zvena, marveč šuma. Ta je sprva neokrnjen, nato pa šum ust, šum glasbil in šum listov z notami popelje v divji mehanizem. Juhart je svoj skladatelji prvenec hrUP oblikoval v »varni«, pa tudi učinkoviti tridelni shemi, ki asociira na stare tridelne oblike, v Unleashed pa si je upal razgibati obliko in jo speljati v vrtinec šepetov, zagonov, krikov in muzikantskih pasusov. Vendar pa je bilo Juhartovo skladbo skoraj nemogoče slišati ločeno od celotnega koncerta, saj so se v njenem vrtincu pojavljali okruški Rojkovega Voxa in lastnega hrUPa. S tem je Zvokotokov večer v Španskih borcih postal sklenjena celota, ki je na koncu s sproščenim, osvobojenim glasom, Unleashed Vox upravičeno navdušil pozorno in odzivno občinstvo.

 

Gostija ritma

Ponedeljkov Zvokotok z asnamblom Kompulz – koprodukcija s ciklom Predihano Cankarjevega doma – ni deloval tako brezkompromisno. Je pa v šestih skladbah razgrnil nekaj njihovih skupnih niti. Ena od teh je bil ritem, pulz, ki se skriva že v imenu zasedbe. Uvodno delo Bruca Hamiltona Munk punk tezilo za celoten kvintet Kompulza je bilo tu nekoliko stereotipno ameriško. Repetitivne geste so redno zavijale k sladki diatoniki in v vzorce pop muzike, a se je pulz redno znašel v igri zvočnih plasti. Munk punk tezilo je nekoliko nedorečena skladba z nekaj zares učinkovitimi groovi in vrhunci. Grško-francoski skladatelj Georges Aperghis je temu ponudil evropski antipod, saj so bila ponavljanja vzorcev v njegovih Štirih vročičnih skladbah za klavir in tolkala zavita v kompleksno, neenakomerno mrežo dogodkov. Tretja vročična skladba je razprla nekaj igranja s teksturo, s skoraj nevidnim prelivanjem materiala med klavirjem in marimbo, ampak Aperghis je tu pustil vtis nepopustljivo suhe modernistične, a vendar tudi virtuozne glasbe.

Skladatelj, ki je – tako se zdi – združil najboljše obeh svetov, je bil mlajši Bruno Mantovani. Ob sunkovitih ritmičnih dogodkih in kompleksno razvejani teksturi njegovega dela Haunted Nights so zazveneli tudi topla barvitost, zapeljiv priokus po tonalni harmoniji in bolj žive, fluidne geste. Ne vem, sicer, kaj naj bi skladba prevzemala pri Duku Ellingtonu, ki ga skladatelj omenja v komentarju, je pa zazvenela kot najbolj očarljivo tuje delo večera.

Domači skladbi sta prispevali dve skladateljici. Scratch Nine Šenk prinaša gibko in spretno vodenje dveh glasbil, saksofona in cahona, ki pa sta si v zvočnem smislu večino časa narazen. Seveda je to legitimna odločitev za virtuoznost pred delom z integriranim zvokom zasedbe. Prav v to drugo smer zvočnega povezovanja, spajanja glasbil pa je šla Petra Strahovnik s svojim Mislecem za pet glasbenikov Kompulza. Repetitivno razvijanje okrog enega samega zvena, osredotočanje nanj, na blágo prepariran klavir, zamolkle signale dveh pihal, statičnost tolkal – vse to je predvsem ritmično podžganemu programu dalo pravi vsebinski epilog, skladateljičinem opusu pa delo, ki bi ga radi slišali še kdaj.

Še nekaj splošnih misli o izvajalcih glasbe, ki smo jo večinoma vendarle slišali prvič. Nina Prešiček je vselej delovala pozorna v komorni soigri, Tadej Kenig je angažirano uzvočil dolge solo linije klarineta v Mantovanijevi skladbi, Klemen Leben pa je z dovolj pozornim prisluškovanjem svojemu glasbilu izvedel sicer ne prav navdušujočo Katzerjevo delo. Saksofonist Oskar Laznik je ponovno z virtuoznim obvladovanjem igral delo Nine Šenk skupaj s tolkalcem Simonom Klavžarjem. Ta si je na koncertu nakopal največ dela in z igranjem v skoraj vseh skladbah pokazal natančnost in učinkovitost svojega udarca. Nekajkrat so se skladbe zdele prezahtevne znotraj že tako zahtevnega sporeda, spet drugič se je celo zazdelo, da so glasbeniki s svojo pozorno glasbeno držo presegli kakovost kakšne stvaritve.