Aktualno

Uredništvo za resno glasbo o spremembah medijske zakonodaje

Izjava uredništva za resno glasbo Programa ARS Radia Slovenija o predlogu za javno obravnavo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih (junij 2015)

Uredniki, redaktorji in drugi soustvarjalci v uredništvu za resno glasbo Programa ARS se ne moremo strinjati s predlogom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih, saj menimo, da zakonodajalec pri pripravi novele ni upošteval pomembnih značilnosti in raznolikosti slovenskega radijskega prostora.

SKLEP

Ugotavljamo, da Ministrstvo za kulturo spreminja zakonodajo zaradi partikularnega problema predvajanja glasbe na komercialnih radijskih postajah ali partikularnih interesov avtorjev glasbe v slovenskem jeziku, ob tem pa nepremišljeno in brez pravih analiz ter projekcij posega v celotno radijsko krajino. Tudi glede na večkrat izraženo stališče trenutne Vlade RS, da zakonov ne gre spreminjati zaradi posameznih primerov, pričakujemo, da predlagani Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih ne bo sprejet.

Predlagamo, da se Ministrstvo za kulturo loti priprave novega zakona na podlagi poglobljene analize stanja in dejanskih potreb po zaščiti slovenske glasbe v slovenskem medijskem prostoru. Ta analiza bi morala predvsem upoštevati specifike vsebinskih usmeritev posameznih programov, tudi programa ARS.

POVZETEK POJASNILA

Ustvarjalci programa ARS se ne moremo strinjati z novo vsebinsko definiciji slovenske glasbe po jezikovnem kriteriju. Ta je v nasprotju z naravo umetnostne glasbe, saj se skladatelji za uporabo tujega jezika v vokalnih in vokalno-instrumentalnih delih vedno odločajo na podlagi tehtne umetniške presoje. Uporaba tujega jezika (latinščina v sakralni glasbi, nemščina v glasbi 19. stoletja, večjezičnost, abstraktne jezikovne tvorbe v sodobnih umetniških delih) je v umetnostni vokalni ali vokalno-instrumentalni glasbi običajna praksa in uporaba nacionalnega jezika v tovrstnih delih je v resnici prevladovala le v zelo ozkem zgodovinskem obdobju. Zdi se, da se z novo vsebinsko definicijo vračamo v obdobje romantičnega nacionalizma 19. stoletja in da gre tu za neke vrste regresijo v kulturne vzorce, ki jih je tudi slovenska družba že zdavnaj presegla. Kot del ne le medijskega prostora, ampak predvsem glasbene stroke, se zavzemamo za čim širšo in vključujočo definicijo slovenske glasbe.

V uredništvu za resno glasbo Programa ARS tudi opozarjamo na ločevanje med slovenskimi glasbenimi poustvarjalci in ustvarjalci v novem zakonskem predlogu, ki je do poustvarjalcev odkrito diskriminatorski.

Zahteva po 20% predvajanju slovenske avtorske glasbe v dnevnem pasu na Programu ARS glede na realen obseg arhivskih materialov in tipiko domačih avtorskih del ni uresničljiva in bi temeljito posegla v strokovne programske odločitve Programa ARS. Slovenska glasbena ustvarjalnost doživi velik razcvet v dvajsetem stoletju, kar se odraža tudi v radijski produkciji glasbenih del. V glasbenem arhivu RASLO sodobna glasba količinsko prevladuje nad glasbo slovenskih skladateljev tradicije in če bi zakonski predlog stopil v veljavo, bi to nujno pripeljalo do prepogostih ponavljanj slovenskih avtorjev glasbene tradicije ali do preekstenzivnega programiranja sodobne glasbe v dnevnem pasu. Ta ima seveda na programu ARS svoje pomembno mesto, tudi v dnevnem pasu, vendarle pa jo posredujemo dozirano, v okviru specializiranih in komentiranih glasbenih oddaj.

Predlog zahtevanih kvot in definicijo slovenske glasbe razumemo kot nedopusten poseg v uredniško politiko in koncept programa ARS.

POJASNILO

Slovenska glasba in slovenski jezik

6. člen, ki prinaša dopolnila k 86. členu Zakona o medijih uvaja novo definicijo slovenske glasbe, za katero šteje vokalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku, vokalno-instrumentalna glasba, izvajana v slovenskem jeziku in instrumentalna glasba slovenskega izvora. Člen je v javnosti naletel na številne očitke in tako iz samega besedila 6. člena, kot iz odzivov izstopa dejstvo, da je predlagatelj ta člen pisal na kožo področju zabavne glasbe in na kožo določenega dela akterjev na področju zabavne glasbe. Ob že izpostavljenih dejstvih v javni razpravi se čutimo dolžni opozoriti na širši zgodovinsko-kulturni kontekst, h kateremu se približujemo z omejevanjem slovenske vokalne in vokalno-instrumentalne glasbe na uporabo slovenskega jezika. Zdi se namreč, da se s tem vračamo v obdobje romantičnega nacionalizma 19. stoletja in da gre tu za neke vrste regresijo v kulturne vzorce, ki jih je tudi slovenska družba že zdavnaj presegla.

Definicija »glasbe slovenskega izvora« po jezikovnem kriteriju je tudi v nasprotju z naravo umetnostne glasbe, saj se skladatelji za uporabo tujega jezika v vokalnih in vokalno-instrumentalnih delih vedno odločajo na podlagi tehtne umetniške presoje. Uporaba tujega jezika (vse do abstraktnih jezikovnih zvočnih tvorb) je v umetnostni vokalni ali vokalno-instrumentalni glasbi običajna praksa. Uporaba nacionalnega jezika v tovrstnih delih je v resnici prevladovala le v zelo ozkem zgodovinskem obdobju. Problem je akuten, ko govorimo o obsežnih sakralnih opusih slovenskih skladateljev od renesanse pa do danes. Ti opusi že stoletja tipično nastajajo v latinskem jeziku in 6. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o medijih iz slovenske glasbe izključuje skladatelje vse od Iacobusa Gallusa do številnih sodobnih avtorjev sakralne glasbe. S stališča sodobne slovenske glasbene ustvarjalnosti se zdi predlog celo žaljiv, saj gre za poskus eksplicitnega poseganja v umetniško svobodo slovenskih glasbenih ustvarjalcev. In to v času, ko je svetovna glasbena scena vse bolj povezana, umetniška praksa pa kliče po medjezikovnem dialogu (večjezična dela) in distancirani umetniški obravnavi in refleksiji »nacionalnega« v tradicionalnem pomenu te besede. Na simbolni ravni se s takšno definicijo slovenske glasbe odrekamo tudi nekaterim opusom, denimo, Vinka Globokarja ali pa aktualnega nagrajenca Prešernovega sklada Vita Žuraja? Četudi naj bi šlo za »tehnično definicijo za potrebe zakona«, moramo vedeti, da ta definicija aktivno spreminja slovensko medijsko krajino, in bo torej nujno vplivala tudi na javno definicijo »slovenskosti« glasbe, pa če se predlagatelj tega zaveda ali ne.

Jezikovni kriterij za večino glasbenih urednikov na Programu ARS pri vsakodnevnem delu ne predstavlja večjih ovir, vendar pa se pojavlja problem pri specialnih oddajah, namenjenih predstavljanju zborovske glasbe in samospeva. Tu bi uveljavitev dodatka k 86. členu Zakona o medijih pomenila poseg v strokovno izbiro, saj definicija »glasbe slovenskega izvora« po jezikovnem kriteriju glasbenim urednikom sugerira izbiro denimo glasbenih del iz druge polovice 19. stoletja ali starejših in novejših priredb ljudske glasbe, hkrati pa napeljuje k redkejšemu predvajanju in obravnavi sakralne glasbe, sodobnih večjezičnih zborovskih del, vokalne glasbe z elementi zvočne poezije ali pa zapuščine samospevov slovenskih avtorjev, napisanih na nemško poezijo (Alojz Ipavec, Benjamin Ipavec, Hugo Wolf…). To razumemo kot nedopusten poseg v uredniško politiko in koncept programa ARS.

Če razumemo ta širši kontekst razvoja slovenske glasbe in glasbe na Slovenskem, nova definicija slovenske glasbe po jezikovnem kriteriju postane še toliko bolj nerazumljiva. Glede na dejstvo, da je slovenski jezik v glasbi sobival s tujimi jeziki tudi v kontekstu nacionalizma 19. stoletja, zakonsko zaščito slovenskega jezika v glasbi razumemo kot anahronistično ideologijo. V uredništvu za resno glasbo Programa ARS se kot del ne le medijskega prostora, ampak predvsem kot del glasbene stroke, zavzemamo za čim širšo in vključujočo definicijo slovenske glasbe.

Kvote in obseg glasbene produkcije

Že obstoječi Zakon o medijih pri določanju kvot ne upošteva specifik slovenskega radijskega prostora in obsega domače produkcije. Zakon o spremembah Zakona o medijih to prakso nadaljuje, ko navaja tuje zglede (Francija, Kanada), a ob tem ne upošteva, da je produkcija glasbe v manjših državah primerno manjša, dan, na katerega se nanašajo kvote, pa ima povsod 24 ur. Če bi zakonodajalcu zares šlo za zaščito medijskega pluralizma, avtonomije in kakovosti, bi se v resnici moral odločiti za nižje kvote.

Menimo, da zakonodajalec že v obstoječem Zakonu o medijih nekritično aplicira zahteve, ki izhajajo iz potrebe po industrijski zaščiti domače produkcije popularne glasbe pred ameriško (kot jo v svojih zaščitnih zakonih izkazuje vrsta drugih držav) na vsebinsko področje in še huje, na umetnostno sfero, ki v svojem bistvu deluje na način, ravno nasproten komercialni naravnanosti popularne glasbe.

Specifičen problem programa ARS je v tem, da je programiranje slovenske glasbe vitalno odvisno od lastne snemalne produkcije, investicije v to produkcijo vse bolj zamirajo, delež zunanjih producentov glasbe, ki jo predstavljamo, pa je tako rekoč zanemarljiv. Na programu ARS imamo težavo že z obstoječo zahtevo po 40% slovenske glasbe in glasbene produkcije. Zakonodajalec v tem primeru že danes deluje kot radijski urednik, kar ni v skladu s civilizacijsko normo svobode uredniške politike – tudi v okviru javne RTV. Poudariti moramo, da je Program ARS od svojih začetkov, pa do danes, vitalno zavezan produkciji in predstavljanju slovenske glasbe ter brez slovenske glasbe ne more obstajati. Hkrati pa mora uredništvo za resno glasbo Programa ARS ohranjati estetsko in tehnično raven predvajane glasbe ter ostati relevantna sodobna platforma za predstavljanje umetniške glasbe preteklih obdobij in sodobnosti, jazzovske glasbe in nekaterih drugih zvrsti, ki žanrsko sodijo pod okrilje programa ARS. S trenutnimi lastnimi produkcijskimi zmožnostmi le s težavo zadostimo hkrati zahtevi po predvajanju 40% slovenske glasbe in zavezi po ustvarjanju kakovostnega sodobnega programa.

Glede na to, da zakonodajalec in predlagatelj novele poudarjata, da je namen kvot predvsem zaščita slovenske glasbe, je prav, da v primeru programa ARS osvetlimo pojem »zaščite« tudi s strani umetnostne glasbe. V (pretežno) nekomercialni umetnostni sferi slovensko glasbo zaščitimo predvsem s povečevanjem snemalne produkcije. Vemo namreč, da so produkcijski stroški tovrstne glasbe izjemno visoki, tržno zanimanje zanjo pa majhno. Produkcijski člen torej predstavlja ozko grlo sistema in hkrati strateško pomembno področje, primerno za izvajanje dejanske »zaščite slovenske glasbe«. Temeljna naloga uredništva za resno glasbo Programa ARS je (že od same ustanovitve programa dalje) bogatenje glasbenega arhiva s slovenskimi deli, izvedbami slovenskih poustvarjalcev in posnetki aktualnih slovenskih glasbenih dogodkov. Ta naloga je (še posebej po ukinitvi skupnega Glasbenega programa RASLO) iz leta v leto bolj ogrožena, saj RTVSLO za njeno uresničevanje namenja vse manj in manj denarja. Mnogo bolje bi torej slovensko glasbo zaščitili, če bi v zakonu določili natančno višino letnih sredstev, ki jih mora RTVSLO nameniti izključno za snemalne honorarje slovenskih izvajalcev, ter naročila novih slovenskih glasbenih del z namenom radijskega snemanja in mednarodne izmenjave. Trdno smo prepričani, da je program ARS, kot umetniški radijski program, ki ga v celoti podpiramo plačniki RTV naročnine, dolžan investirati neposredno v slovensko umetnost. Žal pa odločitve o tem, v kolikšni meri bo to dolžnost dejansko izpolnjeval, niso v naših rokah.

Nemogoče je tudi izpolnjevanje zahteve na dnevni ravni (določene v obstoječem zakonu), saj obsega shema programa ARS vrsto posebnih dni (Božični dan EBU, Cvetna nedelja EBU, dnevi posvečeni skladateljem…), ko ni mogoče zagotoviti zadostnega odstotka slovenske glasbe v dnevnem prerezu.

Izključevanje glasbenih poustvarjalcev

V uredništvu za resno glasbo Programa ARS ne želimo ločevati med slovenskimi glasbenimi poustvarjalci in ustvarjalci, kot to počne novi predlog zakona v 6. členu, ki prinaša dopolnila k 86. členu Zakona o medijih ter med 6. in 22. uro nalaga predvajanje 20% deleža slovenske glasbe po novi definiciji, definiciji, ki ne vključuje slovenskih poustvarjalcev. Tu je velik problem predlaganih dopolnitev k Zakonu o medijih, saj so zahteve po izpostavljanju slovenskih ustvarjalcev v času med 6. in 22. uro do poustvarjalcev odkrito diskriminatorske. Specifika uredništva za resno glasbo Programa ARS je usmerjenost v umetniško glasbo z izrazito poustvarjalno dimenzijo. Čutimo se dolžni opozoriti na dejstvo, da slovenski poustvarjalci prav tako kot ustvarjalci pomembno prispevajo k podobi slovenske glasbe.

Nepremišljenost zakonskih zahtev

Zahteva po 20% predvajanju slovenske avtorske glasbe v dnevnem pasu na Programu ARS glede na realen obseg arhivskih materialov ni uresničljiva in bi temeljito posegla v strokovne programske odločitve in ustaljeno strukturo Programa ARS. Če bi obveljala, bi to nujno pripeljalo do prepogostih ponavljanj slovenskih avtorjev glasbene tradicije in preekstenzivnega programiranja sodobne glasbe v dnevnem pasu. Tu ponovno zaznavamo znaten poseg v uredniško politiko in koncept programa ARS. Shema glasbenih oddaj programa ARS je namreč zgrajena na objektivnih, strokovnih kriterijih. Pri tem ima veliko težo presoja po slogovnem in zgodovinskem ključu. V dnevnem pasu v veliki meri programiramo glasbo avtorjev različnih zgodovinskih obdobij, tu pa vemo, da se obseg slovenske ustvarjalnosti še zdaleč ne more primerjati, kaj šele kosati z obsegom produkcije tujih avtorjev. Slovenska glasbena ustvarjalnost doživi velik razcvet v dvajsetem stoletju, kar se odraža tudi v radijski produkciji glasbenih del. V glasbenem arhivu RASLO sodobna glasba količinsko prevladuje nad glasbo slovenskih skladateljev tradicije. Iz tega seveda sledi, da nam nov predlog potencialno sugerira tudi ekstenzivno predvajanje sodobne, umetniško radikalne(jše) glasbe. Ta ima seveda na programu ARS svoje pomembno mesto, tudi v dnevnem pasu, vendarle pa jo posredujemo dozirano, v okviru specializiranih in komentiranih glasbenih oddaj.

Dodatni posegi v avtonomno uredniško izbiro bodo imeli za posledico, da bomo glasbeni uredniki v izogib ekstenzivnemu ponavljanju posnetkov ali skladb prisiljeni predvajati tudi posnetke slabše tehnične, interpretativne in kompozicijske kakovosti, kar seveda pomeni padec kakovosti glasbenega programa in posledično zmanjšanje števila poslušalcev.

Uredništvo za resno glasbo programa ARS

V imenu uredništva: Urednik uredništva Gregor Pirš

Ljubljana, 9.6.2015