Za en bokal muzike

Brez pašaporta

IMG_5196
Foto: Vesna Vidmar

Istrski polotok je sicer razdeljen med tri države: Slovenijo, Hrvaško in Italijo, a bogata ljudska kultura Istranov nazorno priča, da so državne meje postavljene nasilno. Prebivalci Istre se spontano pogovarjajo v vseh treh jezikih in njihova glasba že stoletja naravno prehaja med vsemi tremi narodi. Raziskovalci ljudske glasbe so jim pogosto delali krivico, saj so glasbo raziskovali tako, kot je določala državna meja; na Slovenskem so na primer zapisovali le pesmi v slovenščini. Zgodilo se je, da so zato pevci raziskovalcem zapeli le tisti del pesmi, ki je bil v slovenščini, izpustili pa so kitice v hrvaščini in italijanščini. Temeljito raziskavo ljudske glasbe v Istri je opravil glasbenik Marino Kranjac, ki s to glasbo živi in jo zelo dobro razume. Z ljudskimi pevci in s svojo poustvarjalno glasbeno skupino Vruja je posnel kopico pesmi, razširjenih po vsej Istri, na istrski način. Pesmi, ki so sicer dobro znane v osrednji Sloveniji (npr. Oj mati, mam’ca), so zelo žive tudi v južnem (hrvaškem) in zahodnem (italijanskem) delu Istre (med drugimi Varda la luna). Zgodba se čisto samoumevno poje v vseh jezikih, seveda tako, kot je za tiste kraje značilno, in je pogosto ujeta v tako imenovani istrski lestvici. Skupina Vruja je pripravila zgoščenko s pomenljivim naslovom Brez pašaporta. Vsebina pomeni odločen korak k razumevanju celovite ljudske kulture Istranov. Več o njej v oddaji Za en bokal muzike.