Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

PAVZA
30
30
V ŽIVO

Priporočamo

Jabolka, hruške in knjige Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl

V podkastu Jabolka, hruške in knjige se dijak(inja) pogovarja z izbranim književnikom o njegovi knjigi in še čem. Ne pričakujte strokovnega žargona, zagotovo pa boste slišali zvedavost in sproščenost. K poslušanju prvega podkasta vas vabita dijakinja poljanske gimnazije Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl.

Razgledi in razmisleki Poljski pesnik Tomasz Różycki: "Poezija je po moje povsod, ves čas."

Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1

Neposredni prenos SOS 1 - Melanholija in agonija

Neposredni prenos otvoritvenega koncerta letošnje izdaje abonmaja SOS - Sodobne orkestrske skladbe Slovenske filharmonije. Spored: Frédéric Chopin Koncert za klavir in orkester št. 1 v e-molu, op. 11 Alojz Ajdič Taborišče Ravensbrück, kantata Orkester Slovenske filharmonije Simon Krečič, dirigent Nejc Kamplet, klavir Zbor Slovenske filharmonije, Komorni zbor Ave, Urška Bernik, recitatorka Jerica Bukovec, priprava Zbora Slovenske filharmonije Gregor Klančič, priprava Komornega zbora Ave Koncert je posvečen žrtvam vojne v Ukrajini.

Sporočila za javnost Ars in Drama – serija jazz koncertov na Velikem odru Drame

Tretji program Radia Slovenija – program Ars in SNG Drama Ljubljana bosta združila moči v skupnem glasbeno-gledališkem projektu, poimenovanem Ars in Drama.

Glasbena jutranjica Jesen v glasbi, 1. del

Počasi odhajamo iz septembra, meseca, ko se poletje poslovi, s porumenelimi listi pa nas že pozdravlja jesen. Ta melanholični letni čas je navdihnil tudi številne skladatelje, ki so v rumenih in oranžnih barvah gozdov, krajših dneh in daljših nočeh ter v pripravi na zimski počitek našli navdih. Najslavnejši glasbeni opis jeseni je Vivaldijev koncert za violino, v Glasbeni jutranjici pa spoznavamo, kako so jesen uglasbili tudi drugi skladatelji, v prvi uri Joseph Haydn in Cécile Chaminade.

Literarni večer Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir

Pred kratkim smo Tolstojev znameniti roman - epopejo Vojna in mir dobili drugič v slovenskem prevodu. Pred skoraj sto leti ga je prispeval Vladimir Levstik, zdaj pa ga beremo v prevodu Lijane Dejak, katerega značilnost so med drugim prevedeni francoski odlomki. Zgledovala se je po samem Tolstoju, ki je leta 1873 tudi sam prevedel vse francoske odlomke tretje izdaje romana v ruščino. Avtor oddaje Marjan Kovačevič Beltram, prevajalka Lijana Dejak, interpretacija Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiserka Špela Kravogel. Produkcija 2022.

Jabolka, hruške in knjige Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl

V podkastu Jabolka, hruške in knjige se dijak(inja) pogovarja z izbranim književnikom o njegovi knjigi in še čem. Ne pričakujte strokovnega žargona, zagotovo pa boste slišali zvedavost in sproščenost. K poslušanju prvega podkasta vas vabita dijakinja poljanske gimnazije Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl.

Razgledi in razmisleki Poljski pesnik Tomasz Różycki: "Poezija je po moje povsod, ves čas."

Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1

Neposredni prenos SOS 1 - Melanholija in agonija

Neposredni prenos otvoritvenega koncerta letošnje izdaje abonmaja SOS - Sodobne orkestrske skladbe Slovenske filharmonije. Spored: Frédéric Chopin Koncert za klavir in orkester št. 1 v e-molu, op. 11 Alojz Ajdič Taborišče Ravensbrück, kantata Orkester Slovenske filharmonije Simon Krečič, dirigent Nejc Kamplet, klavir Zbor Slovenske filharmonije, Komorni zbor Ave, Urška Bernik, recitatorka Jerica Bukovec, priprava Zbora Slovenske filharmonije Gregor Klančič, priprava Komornega zbora Ave Koncert je posvečen žrtvam vojne v Ukrajini.

Sporočila za javnost Ars in Drama – serija jazz koncertov na Velikem odru Drame

Tretji program Radia Slovenija – program Ars in SNG Drama Ljubljana bosta združila moči v skupnem glasbeno-gledališkem projektu, poimenovanem Ars in Drama.

Glasbena jutranjica Jesen v glasbi, 1. del

Počasi odhajamo iz septembra, meseca, ko se poletje poslovi, s porumenelimi listi pa nas že pozdravlja jesen. Ta melanholični letni čas je navdihnil tudi številne skladatelje, ki so v rumenih in oranžnih barvah gozdov, krajših dneh in daljših nočeh ter v pripravi na zimski počitek našli navdih. Najslavnejši glasbeni opis jeseni je Vivaldijev koncert za violino, v Glasbeni jutranjici pa spoznavamo, kako so jesen uglasbili tudi drugi skladatelji, v prvi uri Joseph Haydn in Cécile Chaminade.

Literarni večer Lev Nikolajevič Tolstoj: Vojna in mir

Pred kratkim smo Tolstojev znameniti roman - epopejo Vojna in mir dobili drugič v slovenskem prevodu. Pred skoraj sto leti ga je prispeval Vladimir Levstik, zdaj pa ga beremo v prevodu Lijane Dejak, katerega značilnost so med drugim prevedeni francoski odlomki. Zgledovala se je po samem Tolstoju, ki je leta 1873 tudi sam prevedel vse francoske odlomke tretje izdaje romana v ruščino. Avtor oddaje Marjan Kovačevič Beltram, prevajalka Lijana Dejak, interpretacija Matej Puc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, režiserka Špela Kravogel. Produkcija 2022.

Aktualno

Ars Rožančeva nagrada Urošu Zupanu

Dobitnik nagrade Marjana Rožanca za najboljše esejistično delo je Uroš Zupan za knjigo Znamenja v kroženju. Zupanova zbirka je pesniška avtobiografija, pesnikov »osebni zemljevid« slovenske poezije in fenomena poezije »kot enega redkih rezervoarjev, ki ohranjajo človečnost«, so zapisali pri žiriji. Za ta osebni zemljevid pa je ključno Zupanovo branje slovenske poezije. Zupan je v 90-ih javno priznal, da ne bere slovenske poezije. Nato je to spremenil in počasi je začela nastajati njegova zbirka esejev, osebno srečanje pesnika s 15 slovenskimi pesniki, ki je tudi nekakšen priročnik za branje poezije. Foto: Urška Boljkovac

Ars Michelangelo Pistoletto – Četrta generacija

V ljubljanski Cukrarni predstavljajo samostojno razstavo Michelangela Pistoletta, enega najpomembnejših umetnikov dvajsetega stoletja, ki je med drugim leta 2003 na beneškem bienalu prejel nagrado za življenjsko delo, njegova dela pa najdemo v zbirkah velikih galerij kot je newyorški Guggenheim. Velja za vodilnega predstavnika gibanja Arte Povera, ki se je v šestedesetih in sedemdesetih letih prejšnega stoletja upiralo ustaljenim vrednotam družbe, industrije, politike in umetnosti. Slika je okno v drug svet je veljalo nekoč. Ali pa, da nas nagovarja s svojstvenim likovnim jezikom. Michelangelo Pistoletto je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja s svojimi zrcalnimi slikami to obrnil na glavo. Podobe oseb – najprej je šlo za njegov avtoportret - je spojil z odsevnim ozadjem in tako del njegovega umetniškega dela vsakič znova postanemo mi, ki to delo gledamo. "Takrat sem spoznal, da so del umetniškega dela tudi univerzum, prostor, čas in obiskovalec. Tako kot sem sam del umetniškega dela, je to postal tudi njegov gledalec. Nisem bil več sam, ni šlo več za mojo identiteto temveč za nas. Vsi so bili del moje identitete, moja identiteta pa del družbe." Tako pove Michelangelo Pistoletto, ki se na razstavi z naslovom Četrta generacija v Cukrarni predstavlja s svojimi ključnimi deli, poudarek pa je na njegovem temnem obdobju iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Med tedanjim in današnjim časom, obremenjenim z vojno in ekološko krizo, namreč vidi več vzporednic: "Zdaj smo ponovno v temi in ta razstava kaže na to, zato je pomembna. Moja dela iz osemdesetih so zdaj zelo sodobna. A optimistično se sprašujem ali bomo lahko po koncu tega obdobja znova videli svetlobo." Pistoletto sicer velja za ključnega predstavnika gibanja Arte povera, ki se je, kot pravi sam, osredotočalo na bistveno in bilo v tem radikalno. In prepričan je, da ostaja radikalno in relevantno še danes. Foto: Iza Pevec

Ars Momental-mente: žive slike v Moderni galeriji

Razstava Momental-mente: žive slike v Moderni galeriji v Ljubljani združuje najnovejša dela sedemnajstih slovenskih slikark in slikarjev. Dela za razstavo je izbral kustos Andrej Medved, ki meni, da je sodobno slovensko slikarstvo v izvrstni formi. Foto: Mitja Konić, Amor Fati, 2016. Olje na platnu, 300 × 400 cm. Foto: Mitja Konić5 / 5

Ars "Zaprta študija. New constructive ethics" razmišlja o razkorakih med profesionalnimi in zasebnimi stališči

"Kako biti in ostati etičen?" je vprašanje, ki ga bo ob dilemah posameznikove svobode, človečnosti, ekologije, nasilja, neenakosti, smisla in seveda Boga zastavljala predstava "Zaprta študija. New constructive ethics" v Prešernovem gledališču Kranj. Drama Ivana Viripajeva v formi intervjujev treh intelektualcev razkriva njihova prepričanja ter neskladja med poklicnimi stališči in zasebnimi življenji. "Lahko bi rekli, da tekst poskuša obsoditi spone kapitalizma, neokolonialnih zasužnjevanj tretjega sveta in vse pogubnejših podnebnih katastrof za človeka in celotno Zemljo ter v istem hipu odgovor zaupati vrhu treh znanstvenikov 21. stoletja, ki ob preučevanju človeške evolucije (in nasprotno, zakaj se dogaja zaviranje le-te) razvijejo tezo, da so človeški možgani vnaprej biološko determinirani," je o predstavi zapisala režiserka Nina Rajić Kranjac. Foto: Nada Žgank, vir: FB stran Prešernovo gledališče Kranj

Ars Na Bitefu slovenska Solo in Krize

V Beogradu se je začel gledališki festival Bitef. Med devetimi predstavami v tekmovalnem programu sta tudi dve slovenski predstavi, obe koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske. Pod predstavo Solo, ki je bila premierno uprizorjena lani, se režijsko podpisuje Nina Rajić Kranjac, druga predstava Krize režiserja Žige Divjaka pa bo na Bitefu doživela premiero. O zastopanosti slovenskih umetnikov in drugih poudarkih letošnje izdaje Bitefa pa več Boštjan Anžin. FOTO: detajl fotografije Žige Divjaka iz predstave Krize

Ars Slavoj Žižek: "Če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah."

V četrtek, 22. septembra, se je v Cankarjevem domu v Ljubljani začela mednarodna filozofska konferenca z naslovom Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti, ki jo bo sklenilo predavanje sodobnega ameriškega filozofa Erica Santnerja. Poleg njega so se na konferenci že predstavili številni ugledni in mednarodno priznani filozofi, tako domači kot tudi tuji, med katerimi najbolj izstopa Slavoj Žižek. Kot je v knjižici povzetkov zapisal dr. Mladen Dolar, idejni pobudnik konference, sega vprašanje gospodarja na začetek naše kulture, človeško zgodovino pa je gospodar preganjal tisočletja, se kazal skozi vedno nove oblike in postavljal vedno nove uganke. A filozofi in filozofinje na mednarodni filozofski konferenci Gospodar – o sodobnih strukturah oblasti se posvečajo predvsem problemom novih podob Gospodarja, povezanih s sedanjim časom. Konferenca je posvečena aktualnemu pretresanju Heglove misli, naslov namreč napeljuje na slovito dialektiko gospodarja in hlapca iz njegovega dela Fenomenologija duha. Eden od vrhuncev konference je bil četrtkov nastop Slavoja Žižka v polni Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Potrebno je omeniti, da je Žižek o gospodarju že pisal in nekje izpostavil, da marksistično branje dialektike gospodarja in hlapca spregleda, da je gospodar »nazadnje izmislek hlapca« […] in »hlapec se osvobodi gospodarja šele, ko izkusi, kako je bil gospodar le utelešenje samoblokade njegove lastne želje«. V tokratnem predavanju z naslovom Čigav služabnik je gospodar? pa se je navezal na konkretni politični primer: »Najbolj vidna oblika vrnitve potlačenega, je obscen gospodar – nov lik, morda lik freudovskega praočeta. Nekoč tradicionalna avtoriteta izgublja svoj bistveno moč, ker se k njej ni več mogoče vrniti. Vse te vrnitve k tradicionalni avtoriteti so postmoderne prevare. Ali Donald Trump uteleša tradicionalne vrednote? Ne, nikakor, njegov konservatizem je postmoderna predstava, gromozanski egotrip. Z opolzkimi igranjem na tradicionalne vrednote, pomešane z javnimi nespodobnostmi, je bil Donald Trump ultimativen postmodernistični predsednik. In če primerjamo Trumpa na primer z Bernijem Sandersom, je Trump najbolj izrazit postmodernistični politik, Sanders pa staromoden moralist. In zaradi tega je današnja levica oziroma to, kar je od nje še ostalo, v težavah.« Ob tem je Žižek na koncu še opozoril na pomen Heglove misli, ki nas uči, da se ideje lahko ponesrečijo, a se bodo morda naslednjič posrečile. In zato po njegovem prihaja čas Heglove misli. Foto: Gregor Podlogar

Ars Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo

Nič novega ni, da se delo nenehno spreminja in danes vse bolj zažira v vse pore naših življenj. Tudi sodobni umetniki so tesno vpeti v produkcijske procese sodobnega kapitalizma, lovijo roke in se prijavljajo na razpise. Delo in umetnost v treh različnih obdobjih zdaj osvetljuje razstava Umetnost na delu: na razpotju med utopijo in (ne)odvisnostjo, ki je na ogled v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova. Dva delavca – prvi je skoraj še otrok, drugi star in zgaran – na poti razbijata kamenje. Prvi je za to delo še premlad, drugi verjetno prestar. Gustav Courbet je Lomilca kamenjev naslikal leta 1849, le eno leto po izidu Komunističnega manifesta. Kot prepričan socialist je želel opozoriti na težki položaj delavstva v tedanji Evropi ter socialno in razredno ujetost delavstva iz roda v rod. Za obdobje realizma so prizori težav nižjega sloja značilni, a delo v različnih oblikah je bilo pogosto tema umetnosti tudi pozneje. Uroš Potočnik je leta 2014 kot komentar Courbetove slike ustvaril Delavca, sliko, ki nekdanja lomilca kamenjev prestavi v sodobni čas. Nadel jima je uniformo, čelado in rokavice in ponudil nespektakultarno podobo težaškega dela. Slika zdaj na razstavi v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova ob nekaterih drugih pripoveduje o stari zgodbi izkoriščanja. V razstavo so tudi zato želeli vključiti pogosto prezrte glasove, pove sokustosinja razstave Bojana Piškur. Če je boj za boljši položaj fizičnih delavcev do neke mere znan, še vedno preredko razmišljamo o delu umetnikov, ki so danes potisnjeni v prekarne delovne razmere. Eden izmed ključnih razmislekov razstave je tako vprašanje, kako sta se položaj in delo umetnikov spreminjala v času. V devetdesetih so se pri nas oblikovale različne nevladne organizacije, ki pa so bile pogosto dedinje krajevnih avantgardnih tradicij in njihovega načina delovanja, je v katalogu razstave zapisala Zdenka Badovinac. Umetniške skupine in kolektivi iz obdobja od petdesetih do devetdesetih let so si pri delu prizadevali za enakopravnejšo ekonomijo in sodelovanje, kolektivnost in solidarnost. Čeprav so nastali kot nekakšen socialni korektiv in zaradi praktičnih razlogov, pa so bili pogosto tudi utopične narave. Upanje v boljšo prihodnost moramo ohranjati tudi danes, je prepričana Bojana Piškur. Na razstavi, ki bo na ogled še do 29. januarja, sodeluje več kot petdeset umetnikov in umetnic, umetniških kolektivov in združenj z območja nekdanje Jugoslavije. Foto: Iza Pevec

Ars 18 uprizoritev na festivalu Lutke

Lutkovno gledališče Ljubljana v sodelovanju s Cankarjevim domom in Centrom urbane kulture Kino Šiška te dni gosti 16. festival Lutke 2022. Na njem se bo zvrstilo 18 uprizoritev slovenskih in tujih umetnic in umetnikov za starostno raznoliko občinstvo. V odrska doživetja se vpletajo številni lutkovni jeziki, tehnike, poetike in estetike, lutkovno-animacijske forme se družijo z likovnimi govoricami upodabljajočih umetnosti in s sodobno vizualno umetnostjo, imajo pa tudi eksperimentalno-abstrakten značaj. Največ pa je vendarle predstav predmetnega gledališča. Foto: iz predstave Sonja in Alfred / LGL

Ars "V širšo javnost smo priklicali 'sarajevski safari', kaj bo sledilo, ne vem" - Miran Zupanič

Med mnogimi dramatičnimi epizodami obleganja Sarajeva v letih 1992 do 1996, je javnosti doslej ostala prikrita čudaška in sprevržena zgodba o safariju na ljudi. Pri obleganju Sarajeva je na srbski strani poleg Vojske Republike Srbske, prostovoljcev in plačancev delovala še posebna skupina. To so bili premožni tujci, ki so plačevali visoke zneske, da so streljati na prebivalce obleganega mesta. Režiser Miran Zupanič v svojem zadnjem dokumentarnem filmu Sarajevo safari osvetli omenjeni lov na civiliste. Vir fotografije: Arsmedia.

Ars Speculum Artium 2022

Trbovlje so letos vnovič središče tuje in domače novomedijske kulture pri nas. Mednarodni festival Speculum Artium ponuja prikaz in izkušnjo osupljivega sveta, v katerem se dosežki sodobne tehnologije prepletajo z neizmerno domišljijo umetnikov. Tudi letošnji, že štirinajsti mednarodni festival Speculum Artium predvsem oblikujejo interaktivni projekti. Seveda pa se že po tradiciji kot festival znotraj festivala odvija Digital Big screen 360, ki na velikem platnu ponuja ogled video produkcije. Štirinajsti festival novomedijske kulture Speculum Artium tudi tokrat vsebinsko prepleta spoznanja preteklosti, dogajanja v sedanjosti in vizijo daljne prihodnosti. Večina festivalskih postavitev se s pomočjo tehnološkega eksperimentiranja vrača k naravi in naravnim procesom razmišljanja ter se osredotoča na preproste vsakdanje procese življenja. Program festivala oblikujejo interaktivni projekti slovenskih in tujih avtorjev, ki se v svojem bistvu vsebinsko približajo razmišljanju vseh nas. Vsak projekt je zgodba zase in vsak projekt je del celote, ki jo zaokrožujejo prepletanja umetnosti – tehnologije ter znanosti – gospodarstva in turizma. Središče dogajanja pa Delavski dom Trbovlje. Letos z močnejšo zasedbo slovenskih ustvarjalcev. Foto: Arhiv Delavskega doma Trbovlje

Ars Turneja po okupirani Evropi štiri desetletja pozneje

Skupina Laibach je bila ustanovljena leta 1980. Po prepovedi delovanja v Jugoslaviji, jeseni leta 1983, se je skupina odpravila na turnejo, imenovano Turneja po okupirani Evropi. Prepotovali so dele vzhodne in srednje Evrope, Skandinavije ter Velike Britanije. Turneja je bila dokumentirana zvočno in fotografsko, pozneje pa je fotografsko gradivo obveljalo za izgubljeno. Pred nekaj leti ga je Teodor Lorenčič, takratni član kolektiva Laibach, našel ob selitvi in praznjenju stanovanja. Fotografije je, skupaj z bogatim besedilom, izdal pri eni od beograjskih založb z naslovom Laibach: 40 let večnosti. Ob izidu angleške različice bodo v galeriji Photon v Ljubljani odprli razstavo fotografij skupine, ki je leta 1983 »osvajala« Evropo. Petra Tanko se je pogovarjala s kustosom Dejanom Slugo, vodjo galerije Photon. FOTO: detajl fotografije/Galerija Photon/Teodor Lorenčič

Kultura

Kulturna panorama Rožančeva za eseje, Arte Povera v Cukrarni in Podobe Maribora

Tokrat začnemo z že 30. Rožančevo nagrado za najboljšo zbirko esejev, nadaljujemo z razstavo Četrta generacija mojstra italijanske Arte Povera Michelangela Pistoletta v ljubljanski Cukrarni, ki ji sledi razstava v Moderni galeriji z naslovom Momental-mente: žive slike. Obiskali smo 11. mednarodni festival likovnih umetnosti v Kranju, ob mestnem dnevu razstavo Podobe Maribora iz zbirke Umetnostne galerije Maribor, in razstavo Arheološko bogastvo Bele Krajine v Belokranjskem muzeju Metlika. FOTO: Pistolettova postavitev instalacije Venera iz cunj v Berlinu l.2018, prvo je predstavil l.1967 v Italiji VIR: https://www.artatberlin.com/en/tribute-to-michelangelo-pistoletto-in-berlin-italian-cultural-institute-italian-embassy-01-06-04-06-2018/

Likovni odmevi Tone Demšar je raziskoval odnos med mehko organsko in nasilno anorgansko obliko

Letos je minilo 25 let od prezgodnje smrti akademskega kiparja Toneta Demšarja, ki je med drugim znan po glavnih vratih ljubljanske stolnice, sicer pa je svoj opus posvetil predvsem glini in temu materialu z dolgo tradicijo dal novo veljavo. V kiparstvo je vstopil v prvi polovici sedemdsetih let in že hitro začel raziskovati likovne učinke različnih oblik pritiska na mehek organski material – glino je gubal, prirezoval, sploščeval in tlačil v različne zabojčke. Motive je pogosto črpal iz domače lončarske tradicije in rastlinskega sveta, pozneje je vpeljal tudi figuraliko. V osemdesetih je začel v svoje delo vpeljevati izrazitejše družbeno-kritične vsebine, ob tem pa ohranjal določene formalne značilnosti. Kiparski opus Toneta Demšarja v pogovoru predstavlja umetnostna zgodovinarka Nelida Nemec, ki je letos pripravila tudi spominsko razstavo njegovih del v Križevniški cerkvi ljubljanskih Križank. Foto: Tone Demšar, Veliki karo, 1989; vir: spletna stran Festivala Ljubljana

Svet kulture Pasji sin v SNG Drama in La Gioconda v SNG Maribor

V zadnji oddaji tega tedna vas bomo najprej povabili v ljubljansko Dramo, ki novo gledališko sezono začenja z uprizoritvijo Pasji sin s podnaslovom Do koder te pusti veriga. Črno satiro, ki pod drobnogled vzame spletne in medijske manipulacije je režiral A´rpa´d Schilling, mednarodno priznani madžarski gledališki umetnik, ki prvič ustvarja v našem prostoru. Vabimo vas tudi na premiero opere La Gioconda v SNG Maribor, ki se je izmed enajstih Ponchiellijevih oper edina ohranila na repertoarju glasbenih gledališč ter predstavljamo nov podcast Uredništva za kulturo Radia Slovenija Jabolka, hruške in knjige. Na fotografiji: Nejc Cijan Garlatti, Pasji sin, SNG Drama Ljubljana, foto: Peter Uhan

Gremo v kino Moonage Daydream, Vorteks, Avatar 3D

Podajamo se na filmsko odisejo -- s težko pričakovanim dokumentarnim filmom Moonage Daydream, ki raziskuje ustvarjalno, spiritualno in glasbeno pot enega največjih in najbolj priljubljenih zvezdnikov vseh časov, Davida Bowieja. Obiskali smo tudi mednarodni filmski festival za otroke in mladostnike, Zoom, in si ogledali filme z rednega kinosporeda, med njimi Vorteks in Avatar 3D.

Naši umetniki pred mikrofonom Peter Boštjančič, dramski in filmski igralec

Dramski in filmski igralec Peter Boštjančič praznuje 1. oktobra sedemdeset let. V svojem dolgem in bogatem ustvarjalnem času je največ vlog odigral v celjskem in mariborskem gledališču in dobil številne nagrade, tudi nagrado Marija Vera za življenjsko delo in pred dvema letoma Borštnikov prstan. V utemeljitvi Borštnikovega prstana je Blaž Lukan zapisal: »Boštjančič se nenehno zaveda bivanjske teže, profesionalne resnosti in etične odgovornosti igre, ki jo praviloma spremljajo nezadovoljnost, dvom, strah in vztrajno iskanje smisla.« S Petrom Boštjančičem se pogovarja Brigita Mohorič.

Podobe znanja Primož Kajdič: Vesoljsko vreme

Najmočnejša poznana sončna nevihta bi danes povzročila na stotine milijard škode, ohromila bi navigacijske satelite in prizemljila letalski promet.

Jabolka, hruške in knjige Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl

V podkastu Jabolka, hruške in knjige se dijak(inja) pogovarja z izbranim književnikom o njegovi knjigi in še čem. Ne pričakujte strokovnega žargona, zagotovo pa boste slišali zvedavost in sproščenost. K poslušanju prvega podkasta vas vabita dijakinja poljanske gimnazije Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl.

Izšlo je Ajda Bračič: Leteči ljudje

Ajda Bračič je po izobrazbi arhitektka, po izidu njene pripovedne prvenke Leteči ljudje v zbirki Prišleki pri Literarno-umetniškem društvu Literatura pa zagotovo tudi pisateljica. V svojih zgodbah piše o nelahkih temah, pogosto o tesnobah, o srečanju s smrtjo, toda o izbranih temah piše izbrušeno in izvirno. Več o zbirki pove v oddaji Izšlo je, v pogovoru z Markom Goljo, prebere pa tudi odlomek iz zgodbe Saj bo in mojstrsko miniaturo Trenutek nepazljivosti. Nikar ne zamudite.

Svet kulture Razstavi in premiera poetične drame Žabe v MGL

Izpostavljamo pregledno razstavo italijanskega umetnika Michelangela Pistoletta, ki jo danes odpirajo v ljubljanski Galeriji Cukrarna. Razstava zajema velik del njegovega opusa in prinaša vpogled v ključna obdobja njegovega umetniškega delovanja od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes, s poudarkom na njegovem »temnem« obdobju.Na Koroškem praznujejo 100. obletnico priključitve majhne vasice Libeliče k matični domovini. Na razstavi Medprostor, ki so jo ob tej obletnici odprli v maloobmejnem prehodu, se umetniki ukvarjajo s širšim konceptom in pojavom meja na sploh. Predstavljamo tudi poetično dramo Žabe Gregorja Strniše, s katero v Mestnem gledališču ljubljanskem začenjajo novo gledališko sezono ter prvi koncert 10. sezone cikla komorne glasbe Carpe artem, ki bo danes v Kazinski dvorani SNG Maribor. Fotografija: Michelangelo Pistoletto: Četrta generacija

Razgledi in razmisleki Poljski pesnik Tomasz Różycki: "Poezija je po moje povsod, ves čas."

Med gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil poljski pesnik, prevajalec in predavatelj Tomasz Różycki. Pri založbi Beletrina je ob tem izšel izbor njegove poezije v prevodu Jane Unuk z naslovom Teorija praznine. S pesnikom se je o poeziji, ustvarjanju in tudi o prostorih, ki določajo pesniško ustvarjanje, pogovarjala Petra Meterc. Foto: https://www.stihoteka.com/avtorji/tomasz-rozycki-1

Jabolka, hruške in knjige Uvodnik

V podkastu Jabolka, hruške in knjige se dijakinja oziroma dijak pogovarja z izbrano književnico oziroma z izbranim književnikom o njeni oziroma njegovi knjigi, o tem (jabolkah) in onem (hruškah). Ne pričakujte strokovnega žargona, zagotovo pa boste slišali boste zvedavost in sproščenost in drugačen pristop. K poslušanju prvega podkasta vas vabita dijakinja poljanske gimnazije Zala Trebežnik in pisatelj ter slikar Arjan Pregl.

Glasba

Sobotni koncert Klavirski trio Gould v Londonu

Klavirski trio Gould je 1. marca lani nastopil v londonski dvorani Wigmore v sklopu BBC-jevega komornega koncertnega cikla »The Lunchtime Concerts«. Zasedbo sestavljajo violinistka Lucy Gould, violončelist Richard Lester in pianist Benjamin Frith. Britanski glasbeniki so na začetku izvedli Klavirski trio v a-molu, op. 150 ameriške skladateljice Amy Beach, ki je z velikim uspehom ustvarjala ob koncu 19. in v prvi polovici 20. stoletja, ter obsežnejši Trio št. 1 v B-duru, D. 898 Franza Schuberta, ki sodi v železni repertoar najpogosteje izvajanih skladb, nastalih za zasedbo klavirskega tria.

Oddaljeni zvočni svetovi Hegelung, Filipini 2

Tboli so ljudstvo, ki živi na južnem delu otoka Mindanao na Filipinih. Tradicionalno so bili poljedelci, katerih življenje je temeljilo na požigalništvu, vendar so se na njihovo področje priseljevali Filipinci in postopno prevzeli pretežni del kakovostne zemlje, zato so se Tboli bolj posvetili obrti, pa tudi zavzetemu ohranjanju svojega lastnega izročila. Med glasbili ljudstva ima najpomembnejšo vlogo njihovo značilno brenkalo, različica lutnje, ki ji pravijo hegelung, in temu glasbilu se posvečamo še drugič po vrsti.

Zborovski panoptikum Janačkova Glagolska maša

Posnetek je nastal julija v Brnu, na slavnostnem koncertu ob 200. obletnici rojstva Gregorja Mendla, pionirja genetike. V baziliki Vnebovzetja Naše Gospe so nastopili Češki filharmončni zbor, Filharmonija iz Brna in dirigent Dennis Russell Davies ter solisti: sopranistka Pavla Vykopalová, altistka Lucie Hillscherova, tenorist Áleš Briscein, baritonist Gurgen Baveyan in basist Jozef Benci.

Zborovski koncert Letni koncerta APZ Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, 1. del

Posnetek je nastal junija letos v Slovenski filharmoniji. Ansambel pod vodstvom Rahele Durič Bari je oblikoval program pod naslovom Zatirani in njihove sanje, ki naperja svojo ost kakršnikoli nadvladi in hrepeni po svobodi, ki jo lahko doseže človekova volja v še tako nemogočih okoliščinah.

Recital Klavirski kvartet Mariani

Tokrat bomo predvajali celoten koncert klavirskega kvarteta Mariami, ki se je 12. junija letos predstavil na festivalu Grajskih koncertov v Wellburgu. Tam so glasbeniki: violinist Phillipp Bohnen, violistka Barbara Buntrock violončelist Peter Philippe Staemmier in pianist Gerhard Vielhaber, izvedli kvartet Gernsheima Friedricha in kvartet Johannesa Brahmsa ter za konec še Brahmsov Andante iz kvarteta št. 3.

Filmska glasba Nicola Piovani: Življenje je lepo

V tokratni oddaji bomo predvajali glasbo k filmu Življenje je lepo.

Izpod peresa slovenskih skladateljev Predstavitev monografije o Vladimirju Lovcu

Strokovno monografijo V zrcalu glasbene iskrenosti, ki jo je uredila muzikologinja Helena Filipčič Gardina, sestavljajo: »Sprehod skozi življenje«, ki ponuja kronološki pregled življenjskih in delovnih postaj Vladimirja Lovca, »Spomini« sošolca in njegovih nekdanjih učencev ter sodelavcev ter poglavje »Skladateljski opus«, ki ga začenjajo Lovčevi citati, nato pa se pred bralcem razgrne seznam skladb – prvi celoviti pregled del opusa Vladimirja Lovca, ki ga je pripravila Lidija Podlesnik Tomášiková. Knjigi je priložena še zvočna izdaja, ki, po besedah Helene Filipčič Grdina, »nudi še pristno izkušnjo slušnega spoznavanja njegovega [skladateljevega] glasbenega sveta«.

Zborovski kotiček za mlade Pesmi iz kantate Kje je Tina?

Predstavljamo otroško kantato Kje je Tina, ki je nastala na pobudo uredništva za otroško glasbo Prvega programa Radia Slovenija. Petnajst pesmi iz kantate je leta 2021 izšlo na zgoščenki založbe Kakovostnih programov RTV Slovenija.Otroški pevski zbor in Simfonični orkester RTV Slovenija izvajata pesmi Barbare Gregorič Gorenc, ki jih je uglasbil Matevž Goršič.Vrtiljak, Gugalnica, Zobozdravnik, Očka je utrujen, Pesem o čebelici, Metulj in roža ter Rolkar.

Skladatelj tedna John Dowland, 5. del

John Dowland je ljubiteljem glasbe razmeroma dobro znan, a njegova prava veličina marsikomu ostaja skrita, saj je komponiral zgolj za manjše, intimne zasedbe. Njegov opus zajema le pesmi za enega do štiri glasove ob spremljavi lutnje, solistično glasbo za lutnjo in zbirko skladb za ansambel viol da gamba. Znotraj vseh treh zvrsti je Dowland zapustil dela, ki sodijo v sam vrh elizabetinske kulture, ta pa velja za zlato dobo angleške glasbe.

Komorni studio Ensemble.si na 70. Festivalu Ljubljana 2022

Eden vodilnih slovenskih hornistov mlajše generacije Andrej Žust, od leta 2011 redni član simfoničnega orkestra Berlinske filharmonije, je zbral izjemne soliste, ki poustvarjajo glasbo z žarom in pravim dinamičnim zanosom.

Za en bokal muzike Cerkvenjak

Poslušamo predvsem petje, ki so ga leta 1990 v Cerkvenjaku predstavili pevci iz okoliških krajev, posejanih po slemenih Slovenskih goric. Pesmi so povezane z nekdanjim načinom življenja v teh krajih, ki sta ga zaznamovali predvsem poljedelstvo in vinogradništvo, bogatijo pa ga gozdovi in nekdanji pašniki v dolinah ob potokih.

Jazz

Jazz Ars Jazz ars

V oddaji se posvečamo predvsem ključnim jazzovskim osebnostim, ki so zaznamovali zgodovino jazza. Raziskujemo pa tudi povezave jazzovske glasbe z drugimi umetnostmi – od slikarstva, fotografije do literature.

Jazz avenija Ian Shaw - pevec

Poslušali bomo skladbe angleškega džezovskega pevca Iana Shawa, ki letos praznuje šestdesetletnico. Najprej je sicer igral trobento, šele pri petnajstih letih se je odločil za pevsko pot. Glasbo je doštudiral na univerzi v Londonu. Kariero je začel na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja kot igralec, komik in pevec v alternativnih kabaretskih predstavah. Hkrati je prepeval tudi v londonskih džezovskih klubih. Danes snema in nastopa tako v Evropi kot tudi Združenih državah Amerike.

Samó muzika Tomaž Grintal - trobentač, skladatej, aranžer, dirigent

Oddajo bomo namenili Tomažu Grintalu, enemu vodilnih slovenskih jazzovskih trobentačev, nekdanjemu solistu v Big Bandu RTV Slovenija, skladatelju, aranžerju, glasbenemu pedagogu, skratka vsestranskemu glasbeniku. Takole je zapisal njegov dolgoletni prijatelj, sodelavec in nekoč tudi učenec, Hugo Šekoranja: »V svoji več kot pol stoletja dolgi karieri je jadral med klasično glasbo in jazzom, zabavno in narodnozabavno glasbo, opero in godbami na pihala, med malimi zasedbami in velikimi jazzovskimi orkestri, med plesišči in koncertnimi dvoranami, med trobento in dirigentsko paličico. In vedno s polnimi jadri, ki jih je polnil veter njegovega velikega srca.« Oddajo bomo namenili Tomažu Grintalu, enemu vodilnih slovenskih jazzovskih trobentačev, nekdanjemu solistu v Big Bandu RTV Slovenija, skladatelju, aranžerju, glasbenemu pedagogu, skratka vsestranskemu glasbeniku. Takole je zapisal njegov dolgoletni prijatelj, sodelavec in nekoč tudi učenec, Hugo Šekoranja: »V svoji več kot pol stoletja dolgi karieri je jadral med klasično glasbo in jazzom, zabavno in narodnozabavno glasbo, opero in godbami na pihala, med malimi zasedbami in velikimi jazzovskimi orkestri, med plesišči in koncertnimi dvoranami, med trobento in dirigentsko paličico. In vedno s polnimi jadri, ki jih je polnil veter njegovega velikega srca.«

Jazz Ars Oscar Pettiford

Ob stoti obletnici rojstva basista in skladatelja, ki je bil eden najzgodnejših in najbolj nadarjenih beboperjev v zgodovini džeza. Kontrabas je uporabljal kot melodičen instrument, pri improvizacijah pa je pogosto uporabil čelo. Na obeh se je izkazal kot eden najbolj tehnično izoblikovanih instrumentalistov. Nadaljnje ustvarjanje mu je preprečila zgodnja smrt: umrl je 8. septembra leta 1960 v Köbenhavnu na Danskem, star šele 37 let.

Tretje uho Tadej Tomšič - Orion saksofon

ARS IN DRAMA je nov koncertni cikel, ki ga pripravljata Program Ars Radia Slovenija in SNG Drama Ljubljana. Prvi koncert bo 9. oktobra ob 20-ih, ko bo na velikem odru ljubljanske Drame nastopila zasedba Tadej Tomšič Institution z gosti, Alenko Godec, Nuško Drašček, Janezom Bončino Benčem in petro Vidmar. Predstavili bodo nov projekt Flying Start in pa Orion saksofon, ploščo, na kateri so Tomšičeve priredbe skladb iz "#zkatega" obdobja Slovenske popevke, kot Orion, Vzameš me v roke in Poletna noč.

Jazz session Toots Thielemans - Live in Tallin

Sloviti jazzovski zgodovinar Ted Gioia je zapisal, da je Thielemans postavil orglice na jazzovski zemljevid in postal najpomembnejši izvajalec na tem netipično jazzovskem inštrumentu. Na koncertu v Tallinu, v okviru festivala Jazz Kaar, so z mojstrom ustne harmonike nastopili Gösta Rundquist (klavir), Yashuito Mori (kontrabas) in Pekka Uotila (bobni).

Jazzovska jutranjica Dobro jutro jazzarji - ARS IN DRAMA!

Med drugim predstavljamo petkratnega dobitnika nagrade Grammy Jona Batista in njegov nov projekt, nov koncertni cikel ARS IN DRAMA in še marsikaj: Take 6: Can't Imagine Love Without You Esperanza Spalding: Song 7 Jon Batiste: I Need You Pat Metheny: Beat 70 Gregory Porter: Work Song \t Dianne Reeves: Solitude \t Ahmad Jamal: Wave Stan Getz: Falling In Love \t Dee Dee Bridgewater: My Ship Tadej Tomšič/Nuška Drašček: Orion\t Chick Corea: Got A Match\t

Orkestralni jazz Chicago Jazz Philharmonic Chamber Ensemble - Havana Blue

Projekt je začel nastajati, ko sta se na jazz festivalu v Chicagu, posvečenem Milesu Davisu, spoznala omenjeni Orbert Davis in Frank Chavez, umetniški vodja glasbeno baletne inštitucije River North Dance. Beseda je dala besedo in kmalu sta ugotovila, da se želita posvetiti jazzovskim koreninam skozi poznavanje kubanske glasbe.

Jazz avenija Jazz avenija

Oddaja prinaša novosti s sodobne jazzovske scene, obravnava pa tudi zanimive zgodovinske jazzovske teme.

Samó muzika Bratko Bibič & Begnagrad

Pogovor z ustanoviteljem kultne zasedbe, iz katere so izšli nekateri pomembni slovenski glasbeniki, kot so Aleš Rendla, Nino De Gleria, Bogo Pečnikar...

Jazz Ars Jazz ars

V oddaji se posvečamo predvsem ključnim jazzovskim osebnostim, ki so zaznamovali zgodovino jazza. Raziskujemo pa tudi povezave jazzovske glasbe z drugimi umetnostmi – od slikarstva, fotografije do literature.

Radijska igra

Radijska igra Andrej Blatnik: Karantena

Igra nam razkriva mlade ljudi, njihovo iskanje življenjskega smisla in njihov boj za obstanek, ki so ga doživljali z vso neusmiljenostjo. Blatnikova igra poskuša ob pomoči napetosti, ki se ustvari med tekmovalci v nekakšni "karanteni" pred tekmo, prikazati svojo izpovedno problematiko. Odlikujejo jo živi dialogi, nazornost in posluh za dramatičnost. Dramaturg je Borut Trekman, režiserka: Rosanda Sajko, tonska mojstrica pa Metka Rojc. Petra igra Miloš Battelino, Jure je Zvone Hribar, Stojan Vojko Zidar, Mihajlo - Fare Valič in Trener Marjan Hlastec. Posneto v studiih Radiotelevizije Ljubljana oktobra 1984.

Kratka radijska igra Franz Kafka: Šakali in Arabci

Tudi Kafkova kratka proza, nekakšni fragmenti njegove literarne ustvarjalnosti, vselej izpričujejo značilne prvine literarnega maga. V radijski priredbi ene izmed njih se popotnik znajde v arabski deželi in tam sreča med seboj sprte šakale in Arabce. Vendar bi popotnikovo poseganje v spore povzročilo njihovo zavezništvo. Uravnotežena nasprotja so namreč način življenja, ki ga vzdržujeta obe sprti strani. Prirejevalka in dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Ana Krauthaker Tonska mojstrica: Sonja Strenar Skladatelj in izvajalec glasbe: Lado Jakša Šakal – Violeta Tomič Popotnik – Uroš Fürst Arabec – Primož Pirnat Uredništvo igranega programa Zvočni posnetek šakalov je prijazno odstopil Prirodoslovni muzej Slovenije, igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija decembra 2015.

Radijska igra Alenka Bole Vrabec: Ne bojim se ne hudiča ne biriča!

Na gradu Gewerkenegg v Idriji so sodili tolpi tihotapcev živega srebra, med katerimi je bila tudi Marina Melhiorca, najstarejša poimensko znana prekupčevalka z idrijsko čipko. "Že med preučevanjem virov me je pritegnila Melhiorca kot nasprotje med podobo naivne žrtve in glavnega veznega člena tihotapcev na drugi strani. Njena zgodba odpira vprašanja o družbeni pravičnosti, položaju žensk v družbi, revščini, nasilju in ljubezni," je o njej izjavila raziskovalka Marija Terpin Mlinar. Dramaturg in režiser: Alen Jelen Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Jezikovna prirejevalka: Marica Brezavšček Melhiorca – Metka Pavšič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija decembra 2021.

Radijska igra Cvetka Bevc: Ježeštana

Psihološka drama govori z jezikom pravljičnih simbolov in bitij o ženskem hrepenenju po vrnitvi moškega, ki je zapustil dom, ženo in hčerki. Nadrealistična domišljija avtorice prikazuje svojevrstno kozmologijo ženske eksistence, ki hrepeni po dopolnitvi svojega nepopolnega sveta. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Staš Janež Avtorica zvirne glasbe: Cvetka Bevc Pestrna - Iva Zupančič Mati - Jerca Mrzel Oče - Slavko Cerjak Velika sestra - Vesna Jevnikar Mala sestra - Tanja Ribič Velika sestra otrok - Tanja Žagar Mala sestra otrok - Maša Valentič Gizdalin - Niko Goršič Berač – Boris Kerč Pijanec - Marko Simčič Pijanka - Mojca Ribič Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija julija 1996.

Kratka radijska igra Indijanska legenda: Kondor ugrabitelj

Čudežni svet južnoameriških Indijancev, poosebljene naravne sile, se večinoma kažejo v živalskih likih. Podoba živali, ki si zaradi ljubezni zaželi postati človek, pa je znana tudi iz evropske kulture. Prevajalec: Pavel Fajdiga Prirejevalka: Mojca Jan Dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Metka Rojc Tonska mojstrica: Metka Rojc Glasbeni opremljevalec: Peter Čare Pastirica - Stannia Boninsegna Kondor - Zvone Hribar Papagaj - Ivan Rupnik Pastiričina mati - Judita Zidar Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija februarja 1992.

Radijska igra Rudi Šeligo: Jezik pascal

V ospredju je mlad zakonski par, ki ne zmore uresničiti svoje človeške avtonomnosti, ker se znajde v konfliktu z družbo. Računalniški jezik pascal je namreč metafora za družbeni sistem, ki je kodiran tako, da v njem ne more in ne sme biti drugačnosti. Mlademu paru se v boju za preživetje razodene, da nad sistemom obstaja še nekaj – mistično, skrivnostno, česar z racionalnim jezikom ni mogoče ne razložiti ne odstraniti, in zato se odločita za stik z odrešujočimi skrivnostnimi silami, pa čeprav se s tem izročita trpljenju. Z njim se ne odrešita, temveč se po martiriju prikopljeta le do svojih vlog v družbenem sistemu. Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Aleš Jan Tonska mojstrica: Metka Rojc Avtor izvirne glasbe: Borut Lesjak Stojan Temlin – Ivo Ban Brina – Jožica Avbelj Vid – Evelin Pristavec Direktor Gartner – Kristijan Muck Predsednik kontrole – Aleš Valič Člani kontrole – Marijana Brecelj, Saša Miklavc, Boris Ostan Vedeževalka – Štefka Drolc Anuška – Nina Skrbinšek Muto – Janez Hočevar Veronika – Veronika Drolc Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija septembra 1985

Kratka radijska igra Sabina Koželj Horvat: Deset

Igra je priredba kratke zgodbe, nagrajene na radijskem anonimnem natečaju. V njej potnica nič hudega sluteč potuje z vlakom, k njej pa prisede sopotnik, obseden s številom deset, ki si ga kot življenjski postulat zastavlja na vseh področjih. Ko si potnica ob njegovem odhodu iz kupeja le oddahne, pa jo čaka novo, podobno presenečenje ... Prek absurdne zgodbe je mogoče svet ugledati tudi s popolnoma dugačne, absolutne številske perspektive. Prirejevalka: Suzana Tratnik Dramaturginja: Vilma Štritof Režiserka: Špela Kravogel Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Ženska - Saša Mihelčič Potnik - Saša Tabaković Potnica - Maja Končar Glas iz zvočnika - Igor Velše Sprevodnik - Uroš Potočnik Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija marca 2022

Radijska igra Ivor Martinić: Le zaljubiti se ne smemo

Istoimenska uprizoritev enega najprodornejših hrvaških dramatikov mlajše generacije je bila v enaki igralski zasedbi in z istim režiserjem v Mestnem gledališču ljubljanskem marca lani. Martinić se dotika ali zareže v srčiko medčloveških odnosov, strahov in upov. V tem besedilu raziskuje, kako tiste družinske člane, ki ostanejo, boli, ko si nekdo od bližnjih upa izstopiti iz skupnosti in ubrati svojo pot. Prevajalka: Diana Koloini Dramaturginja: Vilma Štritof Režiser: Alen Jelen Tonska mojstrica: Sonja Strenar Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Janko – Boris Ostan Nikolina – Iva Kranjc Bagola Elza – Bernarda Oman Lucija – Lara Wolf Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija marca 2022.

Radijska igra Thomas Bernhard: Izboljševalec sveta (v spomin Radku Poliču - Racu (1942–2022))

Izboljševalec je tipičen lik provokativnega Bernharda. Obdarjen z nekaj avtobiografskimi potezami, malce bolehen, razdvojen, a dobro podkovan s filozofijo. Do družbenih mehanizmov je lucidno kritičen in posmehljiv, zaničuje oblast in zaspano ljudstvo, sovraži nagrade, ker naredijo človeka krotkega. Načrtno hudoben in ciničen je. Živi izključno v svoji glavi, telo s poslednjimi trzljaji bolečine pa ga brezupno opozarja, da ga pravzaprav sploh ni. Ljudi okrog sebe uporablja le z namenom, da iz njih iztisne in si prisvoji še poslednjo kapljico zemeljske energije. Poanta Bernhardove drame je torej tako imenovani sindrom »življenja v glavi«, s katerim je močno obremenjena vsa sodobna civilizacija. Vloga Izboljševalca je bila seveda pisana na kožo prav Radku Poliču - Racu. Izboljševalec: Radko Polič - Rac Prevajalka: Mojca Kranjc; avtorji radijske priredbe: Igor Likar, Lučka Gruden, Radko Polič - Rac; glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina; tonski mojster: Ivo Smogavec; režiser: Igor Likar. Produkcija Radia Maribor. Posneto januarja 2007.

Kratka radijska igra Elena Gremina: Jutranja kava

V groteskni igri je osrednji lik moški srednjih let v težavah. Rad bi se izvil iz zavoženega življenja in začel živeti na novo, z novo ljubeznijo do nove ženske. Pri tem ga ovirajo pomisleki, ki mu jih je bila vcepila vzgoja, zdaj pa mu jih vcepljajo prijatelji. Prevajalec in prirejevalec: Simon Dobravec Dramaturg: Pavel Lužan Režiser: Jože Valentič Tonski mojster: Miro Marinšek Oblikovalka glasbe Darja Hlavka Godina On - Slavko Cerjak Ona - Vesna Jevnikar Učitelj - Marko Simčič Prijateljica - Violeta Tomič Leonid - Simon Dobravec Uredništvo igranega programa Posneto v studiih Radia Slovenija novembra 1997

Kratka radijska igra Manka Kremenšek Križman: Dva tisoč petsto besed

Tako kot v svojih drugih zgodbah avtorica daje glas nevidnim oziroma prezrtim članom družbe. Hči obiskuje ostarelega očeta in senzibilno zaznava izginjanje bitja, ki ga je nekoč poznala, v bolnišničnem prostoru, kamor ga hodi obiskovat. Bolečo razsežnost staranja obravnava s toplino in človečnostjo. Prirejevalca: Sandi Jesenik, Klemen Markovčič Dramaturg in režiser: Klemen Markovčič Tonski mojster: Urban Gruden Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič Fonetičarka: Suzana Köstner Lektorica: Saša Grčman Hčerka – Maša Derganc Oče – Sandi Pavlin Psihiatrinja – Petra Govc Uredništvo igranega programa Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija aprila 2022.

Verstva

Sledi večnosti Prihod 5. mladih selezijancev iz Afrike in Azije na Rakovnik odslikava odprtost duha v Cerkvi

Slovenska salezijanska redovna skupnost je v letu dni v svoje središče na Rakovniku v Ljubljani sprejela pet mladih salezijancev: enega iz Ugande, dva iz Vietnama, enega iz Svobodne države Kongo in še enega iz Demokratične republike Kongo. Med njimi je tudi Cyprian Mbaziira iz Ugande, ki je pred letom dni prišel v Slovenijo; zdaj opravlja vzgojno prakso v Domu Janeza Boska v Želimljem. Kdaj in kje je stopil v stik s krščanstvom in kakšna je bila njegova pot v Slovenijo? Njegov predstojnik v Sloveniji, salezijanski inšpektor Marko Košnik, pa odgovarja na vprašanje: zakaj so se salezijanci v Sloveniji odločili med sebe sprejeti mlade misijonarje iz tujine, kdo so ti mladi možje, ki želijo nadaljevati salezijansko formacijo pri nas in kako je njihov prihod vplival na življenje v skupnosti, pa kakšen je odziv med verniki.

Bogoslužje Bogoslužje

Iz župnijske cerkve v Šempetru v Savinjski dolini prenašamo na 26. nedeljo med letom sveto mašo, pri kateri sodelujejo tamkajšnji verniki. Mašuje župnik Mirko Škoflek, poje pa Mešani pevski zbor Skala pod vodstvom in ob orgelski spremljavi Andreje Randl.

Musica sacra Anton Martin Slomšek in glasba

V teh dneh mineva 160 let od njegove smrti. »Ptico boš spoznal po petju, človeka tudi: ako lepo poje, ima tudi lepo srce. In kar se o človeku posamezno – se lahko reče o vsem ljudstvu. Iz obilosti srca se glasijo pesmi in kjer ni čednih pesmi, tam tudi prebivati ni veselo«, je zapisal. Za pesmi je poskrbel kot pesnik in kot avtor melodij – večinoma so optimistične in veselega duha, kot je bil sam.

Glasba in sveto Na Slomškovo nedeljo - s Slomškovimi pesmimi

24. septembra, goduje škof in slovenski narodni buditelj Anton Martin Slomšek. Prav on je bil tisti, ki je sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža na današnjem Avstrijskem prenesel v Maribor – to je bil hkrati prvi korak k določitvi slovenske meje na Dravi. Zaslužen pa je tudi za številna druga dejanja, ki jih je kot velik rodoljub in predan duhovnik storil za svoj narod: leta 1852 je bila na njegovo pobudo ustanovljena Mohorjeva družba, leta 1853 je izdal pevski učbenik, v Celju je na novo ustanovil orglarsko šolo, z ustanavljanjem nedeljskih šol pa je širil izobrazbo med najnižje sloje ljudi. Bil pa je tudi pesnik. Njegove pesmi so take, kot je bil on sam – optimistične in veselega duha; nekatere med njimi boste v uglasbeni obliki slišali tudi v tokratni oddaji.

Sedmi dan Duhovnik Damjan Mlinarič o izzivih duhovniškega poklica

O izzivih duhovniškega poklica premišljuje katoliški duhovnik Damjan Mlinarič, član Pastoralne zveze župnij v Slovenj Gradcu. Prihaja iz ateistične družine, najprej je študiral računalništvo, v tretjem letniku študija pa je doživel spreobrnjenje v okviru gibanja Prenova. Začel je študirati teologijo in pozneje opravljati poslanstvo duhovnika.

Sledi večnosti S predsednikom Liberalne Judovske skupnosti Robertom Waltlom o verskem izročilu roš hašana - o obredih in hrani ob tem prazniku ter o poslanstvu te skupnosti pri nas

Judje po hebrejskem koledarju praznujejo praznik roš hašana, judovsko novo leto, z njim vstopajo v leto 5783. Kako ga bodo praznovali v Liberalni Judovski skupnosti Slovenije, v eni od treh registriranih judovskih verskih skupnosti pri nas; kakšno je versko in simbolno sporočilo obredov in hrane, ki jo uživajo Judje ob tem prazniku. Zakaj so ustanovili Liberalno judovsko skupnost, kdo je njihov rabin, kdo so člani te skupnosti, nam pojasnjuje predsednik omenjene skupnosti Robert Waltl.

Sedmi dan O verskem izročilu judovskih praznikov roš hašana in jom kipurja z Jevgenijem Gorešnikom, znanstvenikom, Ukrajincem, judovskih korenin

Judje vstopajo v praznični čas. Kakšno je versko izročilo judovskih praznikov roš hašana, po hebrejskem koledarju gre za novo leto, in jom kipurja, ki simbolno naznanja očiščenje grehov in spravo z Gospodom. Kje so tu vzporednice s kesanjem v krščanstvu, zakaj je za Jude tako pomemben ta dan in od kod izvira skovanka grešni kozel, o teh vprašanjih premišljuje ukrajinski znanstvenik judovskih korenin dr. Jevgenij Gorešnik iz Inštituta Josef Stefan.

Bogoslužje Evangeličansko bogoslužje iz Puconcev

Iz evangeličanske cerkve v Puconcih na 14. nedeljo po Sveti Trojici neposredno prenašamo božjo službo, pri kateri bodo sodelovali tamkajšnji verniki. Vodila jo bo evangeličanska duhovnica Katja Ajdnik, za glasbeni del pa skrbita kantor Matija Horvat ter skupina Duo Mystica, ki jo sestavljata Miran Čarni in Monika Novak.

Musica sacra Psalmi Aleksandra Zemlinskega

Letos mineva 80 let od skladateljeve smrti. Z vero in politiko se ni ukvarjal prav dosti, čeprav je izhajal iz versko in narodnostno zelo zanimive družine - oče Adolf je bil katoličan, mati se je rodila v Sarajevu – očetu sefardskemu Judu in materi bosanski muslimanki. Vsa družina se je zatem spreobrnila v judovstvo in Zemlinski je odraščal kot Jud, pozneje se je spreobrnil v protestantizem. Čeprav je ustvaril sorazmerno malo glasbe z duhovno vsebino, danes njegove uglasbitve Psalmov št. 13, 23 in 83 uvrščamo med njegova najboljša dela.

Glasba in sveto Žalostna Mati Božja in Povišanje sv. Križa - dva jesenska cerkvena praznika v glasbi

Oba praznika se nanašata na Jezusovo trpljenje, zaradi zgodovinskega ozadja sta na jesenskem koledarju in ne sredi postnega časa, ki je spomladi in kot bi morda pričakovali. Na Jezusovo in Marijino trpljenje pa se nanaša tudi glasba, polna bolečine, žalosti in sočutja. Skladatelji so se pri slikanju trpljenja posluževali tonske simbolike – kromatike oz. poltonov, ki po baročnem nauku o afektih pomenijo bolečino ter tako imenovanega križanja glasov, ki s tonskimi skoki v posameznih glasovnih linijah ustvarjajo podobo križa.

Sedmi dan Moč učenja in navduševanja nad Božjo besedo

Za nami je začetek veroučnega leta in tudi katehetska nedelja in zaključek tedna mladih. Kako mladim pri veroučnih srečanja lahko ponudimo spodbudo za krsˇcˇansko zˇivljenje in udejstvovanje? Izpostavili bomo ključno vlogo katehetov, ki poučujejo. Kako se teološka vsebina ubesedi v veroučnih naukih in do kakšnih sprememb je prihajalo skozi zgodovino, ter kako pomembno vlogo imajo mladi v zˇupnijah? Gost v oddaji bo duhovnik doc. dr. Andrej Šegula s Katedre za pastoralno in oznanjevalno teologijo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Literatura

Lirični utrinek Dušan Jovanović: Selijo se ribe

Dušan Jovanović, ki se je rodil na današnji dan leta 1939, umrl pa leta 2021, ni bil samo uveljavljen dramatik in prodoren gledališki režiser; pisal je tudi pesmi. Eno, z naslovom Selijo se ribe, v Liričnem utrinku interpretira dramski igralec Gregor Gruden.

Literarni nokturno Fran Milčinski: Premiera

Vabimo vas k poslušanju kratkega humornega besedila Premiera, ki ga je napisal Fran Milčinski. Besedilo je bilo prvič objavljeno v časniku Jutro, pozneje pa ponatisnjeno v knjigi. Za radio so ga leta 2016 oblikovali takratni študenti Akademije za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani pod mentorskim vodstvom Klemena Markovčiča. Interpreti: Žan Koprivnik, Voranc Boh in Blaž Dolenc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina. tonski mojster Nejc Zupančič, režija Sara Lucu, leto nastanka: 2016.

Odprta knjiga na radiu Rado Murnik: Ženini naše Koprnele 3/8

Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trsta A, 2021.

Lirični utrinek Janez Menart: Balada o platanah

Na včerajšnji dan leta 1929 se je rodil Janez Menart, eden najbolj priljubljenih slovenskih pesnikov. Uveljavil se je s pesniškimi kolegi Zlobcem, Pavčkom in Kovičem v Pesmih štirih, nato pa ustvaril obsežen in dragocen pesniški in prevajalski opus. Njegovo pesem Balada o platanah je leta 2007 interpretiral dramski igralec Karel Brišnik.

Literarni nokturno William Carlos Williams: Dež

William Carlos Williams je skupaj s T. S. Eliotom in Ezro Poundom ena vodilnih osebnosti ameriške poezije prve polovice dvajsetega stoletja in sodi med tiste pesnike, ki so v največji meri vplivali na sodobnike v ZDA in v Evropi. Večino življenja je pisateljeval v senci svojega velikega prijatelja Pounda, kritiška priznanja in ugled med občinstvom si je pridobil sicer šele na stara leta, zato pa so ga toliko bolj cenili njegovi kolegi pesniki. Williams je Poundovemu in Eliotovemu akademizmu postavil nasproti vsakodnevnost, tako v izrazu kot v vsebini in s tem na široko razprl tisti pesniški prostor, ki ga je utiral stoletje pred njim Walt Whitman. Rodil se je leta 1883 v industrijskem mestecu Rutherfordu nedaleč od Patersona v zvezni državi New Jersey. Po študiju v tujini in v Philadelphiji se je leta 1910 vrnil v rodni Rutherford, se poročil in odprl zasebno zdravniško prakso, ki jo je opravljal polnih štirideset let. Poezijo je pisal v redkih prostih trenutkih, ponoči ali ob koncih tedna - včasih je na poti k bolniku zapeljal avto ob pločnik in na hrbtno stran recepta napisal pesem. Prevajalec Miha Avanzo, režiserka Živa Bizovičar, igralka Ivana Percan Kodarin, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, tonski mojster Matjaž Miklič. Produkcija 2022.

Literarni večer Hilary Mantel: "Je vladar sploh človek? Če sešteješ vse, kar je, ali je vsota človek? "

Pred dnevi je umrla angleška pisateljica Hilary Mantel, ki sodi med najpomembnejše sodbne britanske avtorje. Njeno najpomembnejše delo je zgodovinska trilogija Wolf Hall, ki je postavljena na začetek 16. stoletja, na dvor kralja Henrika VIII., spremlja pa vzpon Thomasa Cromwella na položaj kraljevega ministra. Tako za prvi kot za drugi del trillogije, V senci Tudorjev in Pripeljite obtožence, je Hilary Mantel v letih 2009 in 2012 prejela bookerja. Od lani imamo v slovenščini prvi del trilogije Wolf Hall, V senci Tudorjev, in sicer v prevodu Dušanke Zabukovec, ki je tudi avtorica tega Literarnega večera. Režiserka je Saška Rakef, bralka Barbara Zupan, interpreta Matej Puc in Lea Mihevc, glasbena opremljevalka Darja Hlavka Godina, mojster zvoka Urban Gruden, redaktorica pa Staša Grahek. Leto nastanka: 2021.

Odprta knjiga na radiu Rado Murnik: Ženini naše Koprnele 2/8

Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trsta A, 2021.

Lirični utrinek Tone Pavček: Meteorolog

Na današnji dan leta 1928 se je rodil Tone Pavček, pesnik, prevajalec in urednik. Bil je eden od četverice, ki je ustvarila Pesmi štirih, bil je zelo priljubljen med širokimi krogi bralcev. Njegova poezija ni hermetična, kot pesnik je vedno stremel k razumljivosti in bližini. Pavčkovo pesem Meteorolog interpretira Akira Hasegawa.

Literarni nokturno Don Paterson: Pesmi

Don Paterson je eden najopaznejših sodobnih škotskih pesnikov. Za zbirko Nič nič (1993) je dobil nagrado za najboljši pesniški prvenec, za zbirki Božji dar ženskam in Pristajajoča luč pa nagrado Thomasa Stearnsa Eliota – je edini pesnik, ki je to nagrado dobil dvakrat. Objavil je še več pesniških zbirk, opaženih tudi pri kritiki. Pri založbi Picador Macmillan je urednik za poezijo, poučuje pa kreativno pisanje. Paterson piše včasih v povsem pogovornem jeziku, včasih v izrazito eruditskem, vsakdanjo igrivost pa učinkovito prepleta s skoraj romantičnim hrepenenjem po presežnem. Pesnika bomo še bolje spoznali v Literarnem nokturnu ob poslušanju njegovih pesmi v prevodu Mateje Komel Snoj. Prevajalka Mateja Komel Snoj, režiserka Ana Krauthaker, interpret Milan Štefe, glasbeni opremljevalec Luka Hočevar, mojster zvoka Matjaž Miklič, urednik oddaje Marko Golja. Produkcija 2017.

Odprta knjiga na radiu Rado Murnik: Ženini naše Koprnele 1/8

Pisatelj Rado Murnik je duhovito opisal napore glavne junakinje Koprnele pri iskanju ženina. Čas dogajanja je prva svetovna vojna. To je čas, ko je bilo ženinov malo, draginja pa zelo velika. Neporočena Koprnela je bila veliko breme za družinski proračun. Pri iskanju ženina je tako sodelovala vsa družina. Še najbolj pa se je »izkazala« Koprnelina sestra Vida, učenka in pisateljica 5. razreda. Humoresko je pod vodstvom režiserke Suzi Bandi interpretirala igralka Urška Taufer. Produkcija: Radio Trsta A, 2021.

Lirični utrinek Ludvik Mrzel: Nikogar več

Na današnji dan leta 1971 je umrl pesnik Ludvik Mrzel. Rodil se je leta 1904 v Loki pri Zidanem Mostu; iz gimnazije so ga izključili zaradi sodelovanja v rudarski stavki v Trbovljah. Delal je kot časnikar, že v tridesetih letih je postal kritičen do komunizma. Med vojno je sodeloval z OF, bil interniran v italijanskih in nemških zaporih in taboriščih. Po osvoboditvi in vrnitvi iz Dachaua pa je postal upravnik Slovenskega narodnega gledališča in pomočnik ravnatelja mariborske Drame. Že kmalu je postal nezaželen, na montiranih dachauskih procesih so ga obsodili na 12 let zapora. Pred vojno je Mrzel veliko objavljal, predvsem črtice, novele, socialno obarvane pravljice. Po vojni je bil izločen iz javnega življenja; pod psevdonimom je prevajal romane Karla Maya; leta 1962 je izšla njegova prozna knjiga z naslovom Ogrlica. Do smrti so ga oblasti onemogočale, rehabilitiran je bil šele po osamosvojitvi Slovenije. Pesem Nikogar več Ludvika Mrzela interpretira dramski igralec Brane Grubar.

Ocene

Ocene Mestno gledališče ljubljansko, Mala scena - Gregor Strniša: Žabe

Na Mali sceni Mestnega gledališča ljubljanskega so uprizorili poetično dramo slovenskega pesnika in dramatika Gregorja Strniše, ki je živel med letoma 1930 in 1987; igro, ki je nastala leta 1969 kot televizijska igra, razmeroma pogosto uprizarjajo na slovenskih odrih; tokrat jo režira Jan Krmelj, ki je o Strniševem tekstu in uprizoritvi povedal: "Hkrati je poezija, hkrati je konkreten, hkrati govori zgodbo, hkrati preveč ne zapira zgodbe. Bil je zelo intenziven proces, ker so Žabe tekst, ki te intenzivno sooči z mejami medija, kot je gledališče, z mejami jezika, s tem, kako so nekatere stvari lahko preprosto tudi nerazložljive, pa še vedno govorijo zgodbo." Gregor Strniša: Žabe Moraliteta 1969 Premiera: 29. september 2022 Režiser in scenograf Jan Krmelj Dramaturginja Petra Pogorevc Kostumografka Špela Ema Veble Avtorica glasbe in korepetitorka Zvezdana Novaković Lektor Martin Vrtačnik Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Oblikovanje in izdelava mask Nika Erjavec Asistent režiserja Marko Rengeo (študijsko) Asistent dramaturginje Tilen Oblak Nastopajo Lotos Vincenc Šparovec, Mirjam Korbar, Matevž Sluga AGRFT Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/zabe/

Ocene Vorteks

Slovenski kinematografi so v zadnjem času predvajali kar tri filme o starostni demenci. Spomnimo se najprej Mandićevega Sanrema, ki nas popelje v dom za starejše občane. Potem je tu Oče Floriana Zellerja z Anthonyjem Hopkinsom, ki prikaže zaton premožnejšega starejšega moškega in njegov odnos s hčerko. Če Sanremo temelji predvsem na nežni poetiki, pa Zellerjev film gradi na prikazovanju perspektive osebe, ki izgublja spomin oziroma se znajde v spominskem kaosu. Tretji je Vortex zadnje čase precej aktivnega Gasparja Noeja. V nekem smislu lahko sem uvrstimo tudi še vedno predvajano Malo mamo, v kateri se deklica in mama spopadata z boleznijo in smrtjo babice. Morda bi lahko trend povezali z dejstvom, da je bila tema starosti, starostnega odmiranja v popularni kulturi, zgrajeni na spektaklu in hedonizmu, večinoma odrinjena. S staranjem in zorenjem filma in režiserjev samih pa so na površje priplavali premisleki o neizogibnem, o nemoči, ki je usojena življenju. Kljub nespornim kakovostim vseh omenjenih filmov pa je Vortex verjetno najmočnejši. Film je izrazito časovna umetnost, ki iz minute v minuto gradi pričakovanja. Le največjim uspe ta pričakovanja vedno znova ovreči in razgraditi klišeje. Zgodba nas popelje v življenje starejšega para, upokojene zdravnice z demenco, ki se slabša, in pisca, ki piše knjigo o filmu in sanjah. Tu je še njun sin z lastnimi zakonskimi težavami in bojem proti odvisnosti. Odtujenost Elle (Francoise LeBrun) je poudarjena tako, da se vse dogajanje odvije v dveh s temo ločenih okvirjih, ki spominjata na filmski sličici v sosledju, protagonistka pa je stalno v posebni. Na začetku se zdi, da bi film lahko zašel v namerno poudarjanje morbidnosti in depresivne projekcije. Kamera v dveh okvirjih spremlja življenje likov na različnih krajih, večinoma prostorih stanovanja, ob istem času. To pomeni, da je veliko tišine in da se voajersko znajdemo med povsem vsakdanjimi opravili in trenutki, v katerih smo čisto sami, s svojimi mislimi. Do misli kamera nima dostopa, vidimo samo zunanje stanje, kar povzroči tesnobo, saj vsakdanjost prikaže kot povsem banalno. V čemer bi lahko videli določeno manipulacijo, saj nasilno razlikovanje zunanjega od notranjega sveta lahko izriše lažno podobo. Vendarle pa se nato srečamo z univerzalnimi, povsem življenjskimi situacijami: z obupom, nemočjo, toplino, zatiki v komunikaciji, kaosom, redom, razočaranjem, upanjem, zanikanjem. Nikoli ne gremo v skrajnost tako, da bi kakšen položaj bil usoden za pripoved. Življenje in smrt gresta svojo pot, ena stvar se preliva v drugo, eno čustvo v naslednjega. Celotna osrednja igralska ekipa – poleg LeBrun še Dario Argento in Alex Lutz – deluje kot izjemno uigrano moštvo, kjer eden drugega spodbujajo do meja mogočega. Lahko bi rekli, da Vortex ni samo življenjski film, temveč film, ki poskuša biti življenje samo. Ne popelje nas samo do smrti, temveč tudi do biološkega odmiranja družine in njenih posledic na tiste, ki ostanejo. Prikaže nam univerzalno človeško trpljenje, pred katerim ne ubeži nihče, in je diametralno nasprotje spektaklu in sanjam, ki jih proizvaja. Pri tem pa ne skuša preseči lastnih omejitev in podati končnega odgovora. Prav s tem, ko skuša postati življenje, nam ga predoči v svoji celovitosti, in nas s tesnobo, strahom in morbidnostjo pravzaprav vsega tega osvobaja, ne da bi uporabil klasične postopke ustvarjanja katarze. Ustvari namreč tisto umetniško iluzijo, da je življenje, vključno s smrtjo, do neke mere mogoče zajeti. Da na svetu ni nič novega, kar bi nas lahko vrglo iz tira, nič, kar se ne bi dogajalo od samega začetka, naša odgovornost pa je, kako se s tem soočimo.

Ocene Avatar 3D

Dobro desetletje po premieri se je finančno najuspešnejši film vseh časov vrnil v ki-nodvorane v nekoliko prenovljeni podobi, da nas opomni, kakšni bi morali biti filmi v 3D-tehniki. Predvsem pa, da nas opomni, da konec leta prihaja nadaljevanje. Čeprav je Avatar na prvi pogled isti film, kot smo ga imeli priložnost videti v kinu leta 2009, je režiser James Cameron z ekipo uvedel nekaj sprememb. Najbolj opazna je zamenjava zapisa podnapisov jezika ljudstva Na’vi, ki zdaj uporablja bolj klasično pisavo namesto izumetničene papyrus. To je studio sicer uvedel že, ko je uvrstil Ava-tarja v svojo pretočno videoteko. Večje nadgradnje so tiste, ki jih na prvi pogled ne opazimo, a nedvomno izboljšajo užitek ob ogledu. Tukaj gre denimo za dvig ločljivo-sti in podporo najnovejšim standardom prostorskega zvoka ter dvig števila sličic pri najbolj razgibanih scenah, ki so v izvirniku v 3D-projekciji nekaterim gledalcem pov-zročale utripanje slike. Film je s temi izboljšavami videti bolje kot kdajkoli doslej, a vizualna in zvočna po-doba ter spektakularnost izkušnje 3D-tehnike nikoli nista bili težava. Negativne kri-tike so zmeraj letele na plehko zgodbo, na ceneni simbolizem, na kulturno apropria-cijo, ki avtorjevo ambicijo po protirasističnemu in ekološkemu sporočilu razkrije kot pokroviteljsko in v svoji srži nič manj kolonialistično od tarče svoje kritične osti. Vse to je seveda še zmeraj del filma. Ta se odvija v prihodnosti, ko je človeštvo osvojilo vesolje in planet Pandora, kjer iz-kopavajo posebno rudo. Domorodci planeta so ogromna humanoidna bitja modre barve, ki živijo na civilizacijski ravni amazonskih staroselcev in imajo posebne pove-zave z vsemi živimi bitji planeta. Ljudje razvijejo naslovne avatarje, posebna gensko ustvarjena telesa, ki so videti kot Na’viji, v katera se mentalno povežejo, da posku-šajo komunicirati z njimi. Glavni junak Jake je nekdanji marinec, ki dobi nalogo, naj se infiltrira med Na’vije in preuči njihove šibke točke, vendar medtem odkrije, da so bolj humani kot ljudje in se jim v prelomnem trenutku pridruži. Mnogo vidikov zgodbe je precej podobnih oskarjevskemu vesternu Pleše z volkovi in animaciji Fern-gully: Zadnji deževni gozd, le da so postavljeni v znanstvenofantastično okolje. A zgodba je le eden od vidikov celovitega umetniškega dela, ki sestavljajo film. In na mnogih področjih je Avatar filmska mojstrovina. Čeprav traja skoraj tri ure, je tempo zgrajen tako, da gledalca ves čas drži prilepljenega na platno, akcijske scene so po-snete z občutkom za gibanje in prostor, predvsem pa iz planeta Pandora zgradi tako bogat in navdušujočih detajlov poln svet, da je film že zaradi tega vreden večkratnih ogledov. In potem je tukaj še seveda 3D-tehnika. Začetki formata segajo v sredo prejšnjega stoletja, ko so ga uporabljali za šok v grozljivkah in se je z njim poigraval celo moj-ster Hitchcock, a Avatar je postavil temelje sodobnega pristopa. Ta daje gledalcu ob-čutek, da gleda skozi okno in ne na platno, saj je mogoče videti globino prostora in ne samo izstopajočega elementa, kot je bil standard v starejših filmih. A ne glede na to, da je Avatar prišel v kino pred 13. leti, je še zmeraj eden redkih filmov, ki s to teh-niko dejansko ponudijo boljšo filmsko izkušnjo, vredno višje cene vstopnice. Po-novni ogled to potrdi in čeprav vse kaže, da bo decembra njegovo nadaljevanje prav tako ponudilo izredno doživetje, se je vseeno treba vprašati, ali je nadaljnji obstoj teh-nologije smiseln, če jo dobro uporablja samo en režiser.

Ocene Moonage Daydream

10. januarja 2016 so se družabna omrežja, če nekoliko pretiravamo, skoraj sesula. V javnost je prišla vest, da je umrl David Bowie, eden najbolj univerzalno priljubljenih glasbenikov – še več, glasbena in popkulturna ikona, ki jo je občinstvo skoraj religiozno oboževalo. Od filma o kultnem pevcu, ki je do 33. leta izdal že 17 albumov, o kameleonu, pantomimiku, ki je prestopal meje v seksualnosti, mojstru ustvarjanja in igranja likov, kostumografije, maske in še česa, bi pričakovali, da bo tudi vizualni, ne le glasbeni spektakel – tako kot je Bowie podiral meje glasbenih žanrov, bi tudi film o njem moral vsaj načeti meje žanra glasbenega dokumentarca … Moonage Daydream, težko pričakovani film Bretta Morgna, se tega zaveda. Zaveda se tudi moči podob, ki jih imajo Bowijevi nastopi, in čustvenega naboja njegovih najbolj prepoznavnih pesmi. Nič čudnega, da svojo pripoved začne graditi počasi – z manj ikoničnimi skladbami, Bowijevim hrbtom in njegovim obrazom, ki sprva poblisne le od daleč. Uspešnice, kot so Space oddity, Life on Mars in še posebno Sound and Vision, zazvenijo šele pozneje, kot vrhunci filma. Izvrstna montaža prepleta arhivske posnetke Bowijevih nastopov, videospotov, zakulisja, televizijskih in drugih intervjujev. Ti govorijo sami zase – Moonage Daydream je dovolj inteligenten film, da ve, da si pri portretu take ikone ne more privoščiti ničesar podobnega klasičnemu dokumentarnemu pristopu – kakšnega pripovedovalca ali intervjujev … tako se izriše delno zasenčen portret javne osebnosti, človeka, ki sta ga k izjemni ustvarjalnosti, raziskovanju mej umetnostnih zvrsti in podiranju tabujev v večjem delu življenja gnala tako domišljija kot tudi notranji nemir. Ključni del filma so tudi likovna dela (z Bowijevimi vred), prepoznavni filmski odlomki, popkulturni kolaž, ki z Bowiejem niti nima neposredne zveze. Sporočilo je jasno: Bowie je več kot samo glasbenik, rokovski zvezdnik, Bowie je ena ključnih osebnosti 20. stoletja, mejnik popkulture in hkrati njena definicija. David Bowie – spektakel – je predvsem Bowie v mladih letih; zrelega ali celo postaranega Bowija v filmu vidimo le tu in tam. Še v končnih prizorih filma, ko Majorja Toma nadomesti Črna zvezda, se ta prikaže le za nekaj trenutkov … a morda ima tako podoba njegovega zadnjega studijskega albuma, ki je izšel na njegov 69. rojstni dan, še večjo moč. Morda je največja šibkost filma njegov največji adut – Bowie sam. Čeprav so pri reviji The Rolling Stone v zvezi s tem upravičeno zapisali, da je film Bretta Morgna za žanr glasbenega dokumentarca prelomen, je Bowie, kot rečejo Angleži, »večji od življenja« – in vprašanje je, ali ga lahko kakšen film v tem sploh dohiti. Ali lahko kateri koli film zadovolji njegove oboževalke in oboževalce, ki od januarja 2016 v popkulturnem prostoru čutijo praznino, ki jo je pustil za sabo? Za vse druge pa bržkone velja: če doslej po kakšnem čudežu še niste bili zaljubljeni v Bowija, boste po tem filmu zagotovo.

Ocene Začetek cikla Sodobne orkestrske skladbe

Orkester Slovenske filharmonije tudi v novi sezoni v abonmaju SOS načrtno goji novejši orkestrski repertoar. Sinočnji prvi koncert, ki ga je vodil dirigent Simon Krečič, ocenjuje Primož Trdan.

Ocene Edward Albee: Kdo se boji Virginie Woolf?

Mini teater, 26. 9. premiera V Mini teatru so sinoči večkratne dolge aplavze doživeli igralci predstave Kdo se boji Virginie Woolf: Klara Kuk, Branko Šturbej, Nataša Barbara Gračner in Benjamin Krnetić. Predstava, ki je bila po ptujski premieri, ko so jo datumsko prestavili, tokrat uprizorjena v Ljubljani, je nastala po slavnem besedilu Edwarda Albeeja, režiral pa jo je Ivica Buljan. To je predstava o dramskih likih, dveh zakonskih parih, ki v svojih nepotentnih življenjih, kariernih porazih ter neuresničenih "naravnih nujnostih" iščejo človeško oporo, vse pa se izjalovi v ponavljajoče se potrebe po teatralnih izgredih. Tako eksplozivni orkanski izbruhi prerastejo v impulzivno čustven medčloveški masaker. Iluzije trčijo ob zid resničnosti; nemoč, ujetost, bojazen, nemir, zaviti v nervozno in divjo napadalnost, dobijo svoje travmatične podlage, ljudje pa se prilagodijo in vdajo ... Vrhunska, napeta, drzna uprizoritev, ki naplavi vso zverinskost, častihlepnost in preračunljivost ameriške družbe v 60. letih, v globalizirani sodobnosti pa se takšne podobe brezčutnosti in brezobzirnosti zrcalijo povsod po zahodnem svetu, je z izvrstno igralsko zasedbo prepričala tudi v odtenkih humorja, utelešene izzivalnosti, poudarjenega temperamenta, utopljene žalosti … Foto: Mini teater Prevajalec: Zdravko Duša Režiser: Ivica Buljan Igrajo: Nataša Barbara Gračner Branko Šturbej Benjamin Krnetić Klara Kuk Dramaturginja: Diana Koloini Scenograf: Aleksandar Denić Kostumografinja: Ana Savić Gecan Glasba: Benjamin Krnetić Oblikovanje luči: Sonda Toni Soprano Meneglejte Asistentka dramaturgije: Manca Majeršič Sevšek Koprodukcija: Mini teater Mestno gledališče Ptuj

Ocene Jure Gantar: Eseji o komediji

Avtorica recenzije: Ana Lorger Bralec: Jure Franko Jure Gantar, v Kanadi živeči univerzitetni profesor in nekdanji dramaturški sodelavec Drame SNG Maribor, v zbirki Eseji o komediji nadaljuje raziskovanje tega mnogokrat zapostavljenega žanra. Če dramo, kot pravi avtor sam, jemljemo resno, pa smo do komičnega velikokrat podcenjujoči in na komedije gledamo kot na manjvredne. Avtor esejev opozarja, da si komedija zasluži resnejšo obravnavo, saj velikokrat prav ona razkriva družbene paradokse in socialne neenakosti. Eseji o komediji so pravzaprav izbrani zapisi iz gledaliških listov uprizoritev Mestnega gledališča ljubljanskega ter mariborske in ljubljanske Drame, delo je uredila Petra Pogorevc. Kronološko si sledijo po nastanku obravnavane drame in ne avtorjeve objave besedila, zato je Gantarjev raziskovalni razvoj težje določiti. Poleg predmeta obravnave, to je komedija kot osrednja tema vseh esejev, jih po sklopih združuje tudi metoda, saj avtor mnogo predstav obravnava s primerjalno analizo, ki mu omogoča razvoj nadaljnjih misli in interpretacije. Najbolj jasno se primerjalna analiza izkaže pri obravnavi Cankarjevega dela Za narodov blagor, ki ga postavlja v dialog s Flaubertovo komedijo Kandidat. Podobno velja za dela Karla Valentina, ki mu ob bok postavlja Charlija Chaplina, ter Brechtove Malomeščanske svatbe, ki jo, nenavadno, primerja z ideološkimi besedili Adolfa Hitlerja. V drugi metodološki sklop lahko umestimo historično in socialno-psihološko analizo izbranih besedil ter njihovo aplikacijo na filozofske discipline. Kljub heterogenosti pristopa in različnim obdobjem obravnavanih predstav je iz Gantarjevih esejev mogoče izluščiti nekaj pomembnih ugotovitev o žanru komedije. Prva je ta, da se je komedija, bolj kot vsi žanri, znašla v krizi žanrske identitete, druga pa, da se v sržu nje same zagotovo skrivajo protirežimske tendence. Kvalitetna komedija pa se po avtorjevem mnenju izkaže tudi v smehu, ki se nevarno približuje robu solz. Če se komičnost absurda kaže v razkrivanju nezadostnosti racionalističnega pogleda na svet, se situacijska komika izkaže kot nujna potreba besede po performativnosti. Navsezadnje kot uvod v eseje lahko beremo članek, ki ga je avtor izdal v reviji Maska in v katerem kot razlog za smeh ob erotičnih prizorih navaja pomanjkljivost odrskega pristopa samega. Smeh je velikokrat vezan na reprezentacijo, menjavo spolnih vlog in spolne fluidnosti v zgodovini gledališča, saj so ženske vloge igrali moški. Pomemben je avtorjev poudarek, da so bile komedije v zgodovini napisane tudi z mislijo na to uprizoritveno dejstvo. Nekateri Gantarjevi eseji so splošnemu bralstvu manj dostopni predvsem z vidika avtorjevega poglabljanja v značaje, dogodke in vsebinske analize obravnavanih kanonskih besedil. Zato pa pridejo prav tistim, ki raziskujejo raznolikost interpretacij specifično izbranega dramskega besedila. Za bolj obče zanimivega se sicer izkaže esej Komedija in država, ki obravnava vlogo komedije v različnih političnih sistemih. Ta je v demokraciji, diktaturi ali monarhiji različna. Ponekod je cenzurirana, drugod revolucionarna, spet drugje pomaga utrjevati oblast manjšine. Tudi esej Črni humor in psihopatologija malomeščanskega vsakdana presega potapljanje v besedilo in za interpretacijo uporablja nekaj nasledkov teoretske psihoanalize. Zelo nenavaden pristop pa Gantar zavzame v eseju Rojstvo nacizma iz duha malomeščanstva, kjer vzporeja socialistično in nacionalsocialistično ekonomijo. Čeprav Gantar na koncu Brechta povzdigne kot izjemnega kritika malomeščanstva, ki se v želji po vrnitvi tradicionalnih vrednost prepoznava v pripadništvu nacistične stranke, esej že zaradi začetne primerjave vzbuja misel, da bi socializem in nacionalsocializem lahko temeljila na podobnih predpostavkah. Kvaliteta izbranih esejev je prav v mnogoterosti podatkov in zgodovinskih dejstev, s katerimi avtor suvereno operira. Vili Ravnjak, avtor spremne besede, v njih vidi celo enciklopedične značilnosti. Vendar pa zbirka sama ne ponuja nobene nove metodološke obravnave ali pristopa do obravnave tega žanra, komičnega kot takšnega teoretsko ne zajame. Čeprav je večina obravnavanih besedil kanonskih, Eseji o komediji deloma izkazujejo tudi kriterij, kaj naj bi kvalitetna komedija sploh pomenila. Heterogenost Gantarjevih zapisov pa govori o tem, kako težko je komedijo žanrsko ujeti v en sam označevalec.

Ocene Ocean Vuong: Bežen trenutek bajnosti

Avtorica recenzije: Petra Meterc Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Veliko piscev prvenec posveti obdobju svojega odraščanja, strani zapolnijo z avtobiografskimi prvinami in tako poskušajo iz odrasle dobe obrniti pogled nazaj v leta, ki jih pogosto imenujemo transformativna. Le redkim pa uspe, da iz tovrstnih zapisov ustvarijo pravo pravcato mojstrovino. Mlademu ameriškemu pisatelju vietnamskega rodu Oceanu Vuongu je uspelo prav to. Pred romanesknim prvencem Bežnim trenutkom bajnosti je Vuong leta 2016 izdal uspešno pesniško zbirko Nočno nebo z izhodnimi ranami in zanjo prejel nagrado Thomasa Stearnsa Eliota, s čimer je postal šele drugi pesnik, ki je to prestižno nagrado prejel za svojo prvo zbirko. Njegov jezik tudi v prozi ostaja pesniško spreten, ponekod povsem naravno preide celo v ritmizirano prozo. Ta še poudari vtis valujoče fragmentirane pripovedi, ki se vztrajno izmika klasični pripovedni strukturi. Ves čas se pretaplja v vedno nove vinjetne prizore, v spomin vtisnjene podobe in njihove raznovrstne odzvene. Avtor kot navdih za tovrsten pristop navaja japonsko pripovedno strukturo, imenovano kišotenkecu, ki zavrača umeščanje konflikta v zgodbo kot sredstva za njeno napredovanje in meni, da lahko pripovedna struktura preživi in uspeva zgolj z bližino, prav ta pa je zanj tista, ki ustvarja napetost. Vuongov roman je v osnovi zastavljen kot pismo, naslovljeno svoji nepismeni mami, prvoosebni pripovedovalec pa je v vseh vlogah, najsibo kot priseljenski otrok v družini, katere vsakdan je prežet s travmo vojne in izseljenstva, kot mlad fant, ki odkriva svojo spolno usmerjenost, ali pa kot mladi avtor, ki se spominja in premišljuje o preteklosti, skrajno intimen. Čeprav je glavnina pripovedi zasidrana v otroštvu in mladosti glavnega junaka, spominski drobci občasno sežejo dlje v preteklost, v čas vietnamske vojne, kot jo je doživela in mu o njej pripovedovala njegova babica. Spomine na otroštvo, ki so pogosto brutalno iskreni in pričajo o revščini ameriškega predmestja, o odtujenosti od okolja, o nepredvidljivem, včasih celo nasilnem vedenju mame in o od resničnosti odmaknjeni babici, ki ju obe še vedno preganjajo podobe vojne, avtor popisuje iz mesta skrajne intime in brezpogojne nežnosti. Prav zaradi takšnega mesta izrekanja pripoved, ki jo Vuong v knjigi imenuje tudi brodolom – kot plavajoče, končno berljive drobce – kljub raztreščenosti spominov, izkušenj in občutij ves čas ohranja enakomeren in nepopustljiv tok, po katerem ponese bralca vse od premislekov o usedlinah kolektivne travme vojne, ki jih ciklično prinaša na površje, o lepotnih salonih in tamkajšnji skupnosti priseljenskih delavk, pa do tega, kako je bil kot otrok zaradi boljšega znanja angleščine potisnjen v vlogo družinskega tolmača, o prvi ljubezni in spolnosti, o odvisnosti in smrtih bližnjih ter o soočanju s še vedno nezaceljenimi ranami prek pisanja samega. Če se na začetku romana Vuong sprašuje, kdaj je vojna zares končana – konec koncev se odnos mame in babice do sina oziroma vnuka ponekod zdi kot nenehna priprava na vojno – in kdaj bo lahko izrekel mamino ime, ne da bi to pomenilo vse tisto, kar je pustila za sabo, s čimer v vojni zasidra izvore svoje družine, se ob koncu pripovedi popravi: »Ves ta čas sem si govoril, da smo rojeni iz vojne – a sem se motil, mama. Rojeni smo iz lepote. Naj nihče ne misli, da smo plod nasilja – temveč, da nasilje ni moglo pokvariti tega plodu, četudi je šlo skozenj.« Takšna pa je tudi Vuongova proza. Kljub vseprisotnemu nasilju, tako v spominih kot v vsakdanu, se iz nje kar naprej izrisuje lepota; bežni trenutki bajnosti.

Ocene Lukas Debeljak: Poznati kot voda

Avtorica recenzije: Veronika Šoster Bralca: Eva Longyka Marušič in Jure Franko Pesniški prvenec Lukasa Debeljaka Poznati kot voda je posebno pesniško doživetje, nekaj neslutenega in nasploh neutelesljivega – tako kot voda prevzame obliko predmeta, ki ga napolnjuje, tako pričujoča poezija počne z bralcem, celo s poezijo kot tako. Gre za samosvojo poetiko, ki izumlja samo sebe skozi različne fascinantne pesniške postopke, kot so (samo)citatnost, prevpraševanje forme, naštevanje po alinejah, seciranje diskurzivnosti in podobno. Ti postopki lahko na prvi pogled delujejo hladno, vendar se izkažejo za nujna sredstva zajemanja sveta v objektiv. Poznati kot voda pomeni ne ustavljati se zavoljo lepote, poštirkanosti, polikanosti, elegantnosti, temveč se razlivati vse naokrog, medtem ko se dogaja prvovrstno poigravanje s fikcijo in metafikcijo. Debeljakova pesniška govorica na vsakem koraku preseneča; ko že mislimo, da smo jo uspeli zaobjeti s pogledom, se izmuzne, spolzi med prsti in se ponovno zlije v lužo neke druge oblike. Ta nekonvencionalnost pa ni namenjena sama sebi, knjiga nikoli ne zapade v absurd zaradi absurda samega, to težnjo presega in se je osvobodi že pred začetkom, ko bralca prosi, naj prisluhne. To je poezija užitka v poeziji, nima velikega plana, ima velike besede, a jih odmerja pametno, vedno v kontekstu, zato se ne zaduši v pretencioznosti, ampak razpira neke zaspane zaumne misli, zvabi nas v svet, kjer je izgubljeno letalo obstalo v zraku, če bi le znali prav pogledati v nebo: »Človek lahko gleda gor. Lahko vidi. So nakovala in klavirji v padanju, vetroplovne plastike, modrorumene, so ptice, ki se sporazumevajo z oblačjem, da postanejo oblaki vsi opisi ptic. So migracije. So meglice, ki bdijo nad svetovno ravnino, kot jo je odkril Tales in potem spet internet, so izvotljene svetlobe, modrorumene, prelepe modrorumene, veš, o katerih govorim, te resničnosti, ki služijo metaforam, chemtraili in teorije, sistemi, sanje, tam še zmeraj Malaysian Airlines Flight 370, nedotaknjen zdaj, prost tam skoz šive neba. Vse to, kar je nebo, v enem pogledu. Človek lahko gleda gor. Lahko ne vidi:« Omenjeni polet 370 z 227 potniki in 12-člansko posadko je izginil z radarjev 8. marca 2014 in je pomenil pravo katastrofo nacionalnega pomena, a tu obvisi v zraku, morda, nedotaknjen, pomenljivo pa tej pesmi sledi pesem z naslovom Black Box oziroma črna skrinjica. Pesnik se dvoumno naslanja na diskurz literature, v kateri je mogoče vse, ali pa tudi ne, saj se pesem Black Box ukvarja le z dvema človekoma, žensko A in moškim B, ki sta soočena v črni leseni sobi. Iztaknjena iz sveta, ali pač ne? Medtem ko se v zraku odvijajo čudeži, se zbirka že steka naprej, v dialog z nekom, ki ga pesnik sproti izumlja in opisuje, v prostor pa postavlja tudi sebe ali pesniškega subjekta ali kar oba. Ob vsaki priložnosti preizkuša različne scenarije za znotraj- in zunajliterarno stvarnost, različne posode za obliko vode, pa vendar lahko njeno svežino ves čas čutimo na koži. Popolna enigmatičnost in zakodiranost je obenem čista, kristalna jasnost. Osebe obstajajo ali ne obstajajo, se pogovarjajo ali ne, ustvarjajo svoj svet ali ga ne, sploh ni važno, realnost je pač nekako zamaknjena, morda kot lom svetlobe na gladini, ko se zdi slamica presekana, a skoznjo še vedno lahko srkamo. V zbirki Lukasa Debeljaka Poznati kot voda se zelo organsko izmenjujejo krajše, bolj lirične pesmi, in daljše, oboje pa zahtevajo veliko angažmaja. Daljše pesmi, ki so neke vrste pesmi v prozi ali pesmi po alinejah, delujejo kot kratki filmi, bralčevo oko pa se spreminja v kamero, čeprav je tudi na kamero vedno mogoče vplivati ali jo prevarati. Pred nami se odigravajo igrani prizori, včasih s pogovornim jezikom in neposrednim nagovarjanjem ali zbadanjem spominjajo že kar na gledališče v fris, ob tem pa pesmi pljuskajo svoje verze naokrog, da se razlivajo mimo strug, mimo robov bazenov, mimo vaz in kozarcev in ovenelih rož. Nizanje kadrov, likov, barv in senc se odvija kot provokativno nasprotje poeziji, ko nekje preberemo posmehljiv verz: »In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi?« Ta ignoranca pesniškega govorca ni nekaj blasfemičnega, temveč zanikanje elitizma, konstruktov, umetnega v umetnosti. Sploh pa nima smisla med lepe platnice in lepe verze loviti subjekta, ki je relativen, ki je morda že mrtev ali pa kmalu bo. Na sceno namreč stopi nezanesljivi pripovedovalec, ki trdi, da sta bila z nekom mimoidoča, morda je bil to njegov sin, morda pa je umrl ali ni, morda sta se le nekoč srečala na vlaku. Vse to je pesem eksperiment, pesem raziskava, pesem polemika, pesem eksplozija, pesem vesolje, pesem kapljica vode. Pesem, ki nikoli ni samo pesem, ampak način branja, kot v pesmi Sam govort, kjer citira študijo o novi normalnosti branja, ki temelji na iskanju ključnih besed in zanemarja globoko branje. Ob tem se vprašamo, zakaj ne bi zbirke prebrali tudi tako, s preletavanjem po diagonalah, gledanjem v zrak, kjer je zalebdelo letalo. Je tudi pesem le ključna beseda? Ta fizično drobna, kratka knjiga, si nedvomno zasluži ponovna branja, da bi poznali kot voda – sebe, drugega, nikogar, vodo. Konec koncev smo vsi iz nje.

Ocene Mestno gledališče ljubljansko - Fjodor Mihajlovič Dostojevski: Idiot

V Mestnem gledališču ljubljanskem so premierno uprizorili Idiota – dramsko priredbo romana ruskega pisatelja Dostojevskega, ki je v nadaljevanjih izhajal v šestdesetih letih devetnajstega stoletja. Priredbo je po prevodu Janka Modra napisala Eva Mahkovic, režiser uprizoritve je Juš Zidar, ki igro vidi nekje med nebesi in peklom; pravi, da uprizoritev zavzema prostor vic, kjer se na neki način tehtajo duše. Vtise po predpremieri je strnila Staša Grahek. ?????, 1869 Dramatizacija romana Krstna uprizoritev Premiera: 24. September 2022 Režiser Juš A. Zidar Avtorica priredbe in dramaturginja Eva Mahkovic Scenograf Branko Hojnik Kostumografka Belinda Radulović Avtor glasbe Marjan Nečak Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik Oblikovalec zvoka Matija Zajc Asistentka režiserja in dramaturginje Urša Majcen Asistentka scenografa Nina Rojc Nastopajo Ajda Smrekar, Filip Samobor, Primož Pirnat, Jožef Ropoša, Viktorija Bencik Emeršič, Lena Hribar Škrlec, Klara Kuk k. g., Gašper Jarni, Tanja Dimitrievska, Gal Oblak, Jaka Lah, Matic Lukšič, Boris Kerč Foto Peter Giodani Na fotografiji, od leve: Klara Kuk, Filip Samobor, Primož Pirnat, Ajda Smrekar https://www.mgl.si/sl/predstave/idiot/

Ocene Lucy Kirkwood: Otroci

Premiera: 23. septembra, ob 20.00 v Mali Drami. Napoved: Prva premiera letošnje sezone v Slovenskem narodnem gledališču Drama v Ljubljani je bila sinoči na odru Male drame. Silva Čušin, Saša Pavček in Janez Škof so nastopili v igri Otroci sodobne britanske pisateljice Lucy Kirkwood.Besedilo je prevedla Tina Mahkota, dramaturg je bil Blaž Lukan, igro je režirala Nina Šorak. Na sinočnji premieri je bila Tadeja Krečič Scenograf Branko Hojnik, kostumografinja Tina Pavlović, avtor zvočne podobe Laren Polič Zdravič, lektorica Klasja Kovačič in oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš. Foto: Peter Uhan

Domov V živo Podkasti Spored Kontakt