Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Oddaja zaznamuje jutra na Programu Ars. Vsak teden je v znamenju enega izmed svetovno znanih ustvarjalcev. Izbor skladateljev pripravljajo uredniki in sodelavci glasbenega programa.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Iz tega obdobja se je obranilo razmeroma veliko skladb, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Tam so v razmeroma kratkem času razvili revolucionarne oblike večglasja in bogoslužje obogatili z novimi glasbenimi oblikami. Ohranilo se je kar veliko skladb iz tega obdobja, a žal poznamo le dve imeni njihovih avtorjev: Leonin in Perotin.
Gotske katedrale v severni Franciji še danes pričajo o izrednih ustvarjalnih impulzih, ki so se razvili v dvanajstem stoletju in so bili hkrati umetniški, duhovni in filozofski. Prežemali so vse oblike kulture, ne nazadnje tudi znanost in umetnost glasbe. Skladatelji tako imenovane notredamske šole so delovali v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in so bili povezani z notredamsko katedralo v Parizu. Njihovo delovanje se je časovno ujemalo z graditvijo te mogočne stavbe, ki se je začela leta 1163 in je trajala skoraj stoletje.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
V ciklu Skladatelj tedna se tokrat posvečamo sakralni vokalni glasbi, ki je nastajala v drugi polovici dvanajstega in prvi polovici trinajstega stoletja in je bila povezana z notredamsko katedralo v Parizu. Pred tem je bilo večglasje prepuščeno pevcem kot oblika improvizacije, takrat pa so ga začeli zapisovati pred izvajanjem in ustvarjati glasbena dela v sodobnem pomenu besede.
V zadnji oddaji cikla Skladatelj tedna obravnavamo neločljiv preplet filozofije, poezije in glasbe v delih srbske skladateljice Ljubice Marić. Posebej se posvečamo enemu največjih del v njenem opusu, kantati Pesmi prostora, in razkrivamo, kako poetično filozofski miselni svet Ljubice Marić navdihuje njene globoko premišljene skladbe.
Muzika oktoiha je eden osrednjih ciklov glasbenega ustvarjanja skladateljice Ljubice Marić. Sestavljajo ga štiri glasbena dela, ki se tesno prepletajo z bizantinsko kulturno dediščino. Skladateljica je namreč pri zasnovi svojih skladb uporabila napeve iz srbske cerkvene glasbene tradicije, ki jih je v svoji zbirki Osmoglasnik notiral Stevan Mokranjac. Ti temeljijo na sistemu osmih modusov. Z Muziko oktoiho se je Ljubica Marič zapisala v zgodovino kot prva skladateljica, ki je pri zasnovi neliturgičnega dela uporabila liturgični vir. Z delom je skoraj preroško nakazala minimalistični slog, ki se je razširil med vzhodnoevropskimi skladatelji po letu 1970, in tako pomembno zaznamovala evropsko glasbeno dediščino druge polovice 20. stoletja.
Opus Ljubice Marič ima pomemben položaj v zgodovini srbske glasbe, pa ne le zaradi umetniške vrednosti, temveč tudi zaradi močnega vpliva na številne mlade skladatelje. Skladateljica v številnih delih uporablja značilnosti tako srbske ljudske kot tudi srbske cerkvene glasbe. Ljubica Marič se je namreč po koncu druge svetovne vojne vedno bolj ukvarjala z glasbeno tradicijo svojega naroda in jo odkrivala. Vedno bolj je kazala naklonjenost baročni glasbi, pa tudi glasbi Bartoka in Stravinskega.
Skladateljica Ljubica Marič je delovala v času, ko je Srbija doživljala večpolitičnih sprememb in pretresov, in ti so vplivali na njeno ustvarjanje. V glasbi se ji je zdelo najpomembnejše to, da se dotakne poslušalca, to pa ji je pri njenem dolgoletnem udejstvovanju dobro uspevalo. Njen opus je močno povezan z njenim osebnim življenjem, o katerem pa, tako kot o svoji glasbi, ni veliko govorila.
Ljubica Marič, prva srbska skladateljica in dirigentka, je v svojem dolgem življenju ustvarila opus, ki si je s svojo unikatnostjo in arhaičnostjo utrl pot zunaj srbskih in jugoslovanskih meja. Rojena je bila 18. marca 1909 v kraju Kragujevac. Oče, Pavle Marić, ki je bil po poklicu zobozdravnik, je padel v drugi balkanski vojni, ko je imela komaj štiri leta. V spomin sta se ji vtisnila prizor parade v Beogradu ob vrnitvi vojakov in trenutek, ko je zagledala očetovega konja brez jezdeca. Zvok trobente, ki je ob tem donela, se ji je za vedno vtisnil v srce in odzvanja v nekaterih njenih orkestralnih skladbah.
Življenjska in umetniška pot Eduarda Tubina se je začela v Estoniji na zahodni obali Čudskega jezera s piskanjem prašičem na paši, končala pa v Stockholmu. Tam se je pol življenja v prostovoljnemu izgnanstvu preživljal kot skromen uradnik v knjižnici Drottningholmskega glasbenega gledališča, kjer je uredil celotno zakladnico švedske baročne glasbe. Osma simfonija sodi med Tubinove najboljše in je bila prva po drugi svetovni vojni, za katero so prvo izvedbo pripravili v njegovi domovini.
Leta 1944 je v Estonijo po treh letih nemške okupacije znova vkorakala Rdeča armada. Tedaj se je Tubin odločil, da bo zapustil domovino, ter je skupaj z ženo Eriko in dvema sinovoma pobegnil v Stockholm. V tem obdobju je ustvaril večino svojih simfonij, koncertov in drugih del. Leta 1954 je ustvaril šesto simfonijo, ki tako v značaju glasbe kot v načinu orkestracije kaže vpliv glasbe Sergeja Prokofjeva.
Umetniška in življenjska zgodba Eduarda Tubina se zrcali v nizu desetih simfonij, enega najtehtnejših tovrstnih opusov v prejšnjem stoletju. Tretjo simfonijo je ustvaril leta 1940. Dirigent Olaav Roots je delo označil s temi besedami: "Obup, trdovratnost in sovraštvo, ki so prevzeli ljudstvo, ki je hrepenelo po izgubljeni neodvisnosti, so našli svoj glasbehi izraz v Tubinovi Tretji simfoniji. Ta raste kot strastna himna, ki je močan izraz samozavesti in notranje moči ter hkrati junaški poziv k pravičnosti. Sporočilo je bilo poslušalstvu v hipu jasno in glasbo je nagradilo z navdušenim odobravanjem!"
Če že Prva simfonija Eduarda Tubina s svojo temačno, a hkrati tudi čvrsto in kleno govorico opozori na močno ustvarjalno osebnost majhnega naroda, ki se je odločil stopiti iz sence neprepoznavnosti, je njegova Druga s podnaslovom Legendarna še temeljiteje usmerjena.
Eduard Tubin je največji estonski glasbeni ustvarjalec. Rodil se je v majhni ribiški vasici Torila na estonski obali Čudskega jezera 8. junija 1905. Njegov oče je bil ribič in krojač, a hkrati tudi ljubiteljski glasbenik, ki je v vaški godbi igral trobento in pozavno. Oče je svojo ljubezen do glasbe prenesel tudi na otroke, in tako je Eduard že zgodaj spoznal glasbo.
Thomas Arne je bil eden najpomembnejših angleških skladateljev osemnajstega stoletja. Arne je začel komponirati pri dvajsetih in v petinštiridesetih letih je napisal glasbo za približno devetdeset iger, pantomim, mask in oper. Žal se je ohranilo le malo njegovih rokopisov in večina je verjetno izginila v velikem požaru, ki je leta 1808 prizadel gledališče Covent Garden. Nekatera odrska dela so natisnili, a so pri tem po navadi izpustili recitative in zbore, zato jih je danes težko sestaviti in uprizoriti kot prepričljive celote.
Thomas Arne je bil eden naplodovitejših in najbolj nadarjenih angleških skladateljev osemnajstega stoletja, a razen redkih izjem so njegova dela danes na splošno slabo poznana in malo izvajana. Žal se veliko njegovih najboljših oper in mask ni ohranilo v celoti. Večino so jih natisnili brez zborov, plesov in recitativov in težko je rekonstruirati prepričljive različice, ki bi bile primerne za uprizoritev. Poleg tega so glasbene točke včasih povezovali govorjeni dialogi. Arne se pogosto ni menil za kvaliteto libretov in je več besedil napisal kar sam.
Thomas Arne je bil vodilni angleški skladatelj glasbe za gledališče in eden najplodovitejših angleških glasbenikov osemnajstega stoletja. Arne se je uveljavil predvsem kot avtor glasbe za gledališče. Njegova sestra Susanna Cibber je bila ena največjih igralk osemnajstega stoletja, žena Cecilia Young pa vodilna angleška sopranistka. Svoje najbolj znane melodije je napisal v obdobju samo treh let. Leta 1740 je za finale maske o srednjeveškem kralju Alfredu nastala neuradna britanska himna Rule, Britannia.
Thomas Arne je bil vodilni angleški skladatelj glasbe za gledališče in eden najplodovitejših angleških glasbenikov osemnajstega stoletja. Arne je pri enaindvajsetih soustanovil operno podjetje ter poleg odrskih del svojih sodobnikov kmalu začel uprizarjati tudi lastne opere in maske. Dve leti pozneje se je njegova sestra Susan poročila z igralcem in dramatikom Theophilusom Cibberjem, čigar dramski ansambel je deloval v gledališču Drury Lane. Arne je kmalu postal hišni skladatelj tega gledališča in je pisal glasbo za igre in pantomime.
Thomas Arne je bil vodilni angleški skladatelj glasbe za gledališče in eden najplodovitejših angleških glasbenikov osemnajstega stoletja. Arne je med drugim avtor neuradne himne združenega kraljestvar Rule Brittania.
