Igra je nastala po istoimenski slikanici, ki je bila v letu 2016 razglašena za najboljšo izvirno slovensko slikanico. Ida Črnič Mlakar, pravljičarka in mladinska pisateljica, v slovenskem prostoru poznana že po pravljičnih likih Bibi in Gustija, v njej na subtilen in humoren način obravnava pogosto spregledano temo staranja in starostnikov. Glavna junakinja, krava Mrvica, ki zaradi starosti ne služi več kmetiji, namesto tega pa laja in renči ter tako obvelja za trčeno, se v iskanju svoje sreče odpravi v svet. Ali kot pravi avtorica: "Takole razmišlja krava Mrvica: kadar se postaviš na glavo, je svet videti drugačen. Enako je tudi s problemi. Včasih je nanje treba pogledati z "novimi" očmi, jih premeriti z drugega zornega kota. Vztrajati pri svojem pogledu, pa čeprav vsi ostali mislijo drugače, je dejanje srca." Priredbo za radio je avtorica Ida Mlakar Črnič obogatila še s songoma, ki jih je uglasbil Boštjan Gombač. Igra je nastala v produkciji Igranega programa, kot ustvarjalci se pod njo podpisujejo režiserka Ana Krauthaker, tonski mojster Matjaž Miklič in oblikovalka glasbe Darja Hlavka Godina. V osrednjih vlogah nastopata Silva Čušin in Janez Škof. Igra s svojo tematiko vabi k poslušanju ne le otroška, marveč tudi odrasla ušesa.
Zgodba o kravi Mrvici
Le kaj se je zgodilo s kravo, ki je postala stara in spušča čudne glasove? Pa ne, da jo trka luna? Krava Mrvica je poiskala odgovor kar sama. Neko noč se je odpravila dogodivščinam naproti in dokazala, da starost ni žalost, ampak priložnost za novo pot, novo ustvarjalno moč. Radijska igra za otroke je nastala po istoimenski slikanici, ki je leta 2016 prejela nagrado Kristine Brenkove.
Režiserka Ana Krauthaker
Tonski mojster Matjaž Miklič
Tehnični asistent Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina
Skladatelj Boštjan Gombač
Step koraki Mitja Popovski
Krava Mrvica Silva Čušin
Konj Van de Hijo Janez Škof
Pes Viktor Matej Puc
Kmet Branko Jordan
Zdravnik Uroš Smolej
Koza Nina Valič
Kura Tjaša Železnik
Pujs Matija Rozman
Predrzneža Nejc Cijan Garlatti, Rok Kravanja
Produkcija Uredništvo igranega programa
Igra je bila posneta v studiih Radia Slovenija v juniju 2017
Rubrika ZUNANJE UHO
Recenzija nove radijske igre O kravi, ki je lajala v luno
UROŠ SMASEK
Za otroško občinstvo da je nova radijska igra O kravi, ki je lajala v luno, se sicer lahko popolnoma strinjamo, vendar dodajamo, da je to zgolj ena plat te, kar se tiče nagovarjanja potencialnega občinstva, vsestranske in seveda tudi zaradi tega odlične skoraj polurne radiofonske stvaritve, ki se ji je že ob premiernem predvajanju v jutranjem terminu radijske igre za otroke v nedeljo, 25. marca, ob 8:05 nedvomno splačalo prisluhniti z vso pozornostjo tudi kljub ravno tedaj enournemu premikanju ur naprej, kar je praktično pomenilo za eno uro bolj zgodnje poslušanje.
Upoštevajoč informacijo, da je izhodišče za radijsko igro bila istoimenska nagrajena slikanica tekstovne avtorice Ide Mlakar Črnič, ki jo je tudi priredila za radio, in sodeč po videnih ilustracijah avtorja Petra Škerla za slikanico lahko o njej sklepamo, da je namenjena predvsem otroškemu bralstvu. Toda v radiofonski obliki, kakor jo je uresničila režiserka Ana Krauthaker skupaj s skladateljem posrečenih songov Boštjanom Gombačem in glasbeno oblikovalko Darjo Hlavko Godina pa s tonskim mojstrom Matjažem Mikličem in tehničnim asistentom Nejcem Zupančičem in seveda z izbrano igralsko ekipo (o njej v nadaljevanju), je igra dobila razsežnosti, v katerih kot potencialno nagovarja občinstvo tako rekoč vseh starosti, pri čemer vsako od njih nagovarja nekoliko ali celo bistveno drugače – tako da se nekomu lahko zdi zabavna, nekomu drugemu očarljiva, koga lahko tudi nekoliko razjezi, predvsem pa gane ali celo užalosti do solz …!
Svojevrstno mojstrstvo je že to, kar smo pravkar omenili, in zraven vsaj še to, da v igri najbrž vsak poslušalec odkrije določene podrobnosti prav zase. Tako pa igra učinkuje zagotovo tudi zato, ker je njena zgodba vsestransko življenjska, saj se z različnimi pripovednimi sestavinami nanaša na najrazličnejše življenjske izkušnje, ki jih lahko doživi vsakdo. In vse to je odlično zajeto v pravzaprav preprosti zgodbici o kravi Mrvici, ki ugotavlja, da se je postarala in postala kmetijsko neuporabna, ob čemer začne v stalni družbi domačega psa Viktorja zavijati v luno in spuščati tudi druge pasje glasove, s čimer spravlja ob živce ali v skrb ostale živalske in človeške prebivalce kmetije, naposled pa ob Viktorjevi podpori sklene, da bo končno dosegla to, kar si želi, in se poda na pot v neznano (predvidoma proti morju, da bi si odpočila), kjer naleti na bivšega cirkuškega konja Van de Hija, ki jo kot plesalec stepa in tudi glasbenik pritegne kot pevko bluesa v ulično umetniško ustvarjanje.
V tej življenjski zgodbi je sprva v luno lajajoča Mrvica deležna najrazličnejših, tudi zlobnih in zlonamernih komentarjev drugih živali na kmetiji, kot bi jih lahko slišali med karakterno različnimi (so)ljudmi, medtem ko je pes Viktor pristen prijatelj in mu Mrvica pred odhodom obljubi, da bo, čim se bo nekje ustalila, prišla ponj. Prijateljski je tudi konj Van de Hijo, nekdaj cirkuški, nato vprežni in naposled štet za odsluženega, a zdaj še zmerom plesno spreten in posebej umetniško spodbuden. In če sklepamo po njegovem imenu, ga v primerjavi s sicer motečo domačinko Mrvico lahko imamo za čistega tujca, odrivanega na družbeni rob, zato pa izrazito srčnega do “soživali”, se pravi sočloveka. To, da v današnji družbi takoj obveljaš za neuporabnega ali celo nezasluženega jesti, ko se postaraš ali če slediš svojim sanjam (umetniškim ipd.), pa je družbeni pojav, na katerega je treba itak neprestano opozarjati.
V zvokovno in glasbeno vsestransko dovršeno delujoči celoti je zaradi starosti užaloščeno, toda sanjam sledečo kravo Mrvico, ki naposled odkrije veselje do petja bluesa, izvrstno oživila skoraj neprepoznavna Silva Čušin. Njen umetniški partner konj Van de Hijo, nadarjen za plesanje stepa in še kaj, je radoživo spodbujajoči Janez Škof, ki mu je plesne korake stepa zvočno prispeval Mitja Popovski. Umirjeni, razumevajoči domači pes Viktor je Matej Puc, zaskrbljeni kmečki gospodar Mrvice Branko Jordan, karakterno različne živali na kmetiji Nina Valič, Tjaša Železnik in Matija Rozman, dobrodušni živalski zdravnik Uroš Smolej, vaška predrzneža pred uličnim nastopom Mrvice in Van de Hija pa Nejc Cijan Garlatti in Rok Kravanja. Vse skupaj ima samo eno “pomanjkljivost”, da se igra kar prehitro konča, ko bi še poslušali, recimo, kako bi Mrvica in Van de Hijo, ki to predlaga, odšla po Viktorja za novega člana njune umetniške skupine in morda celo onkraj “samo” ulične umetnosti, četudi bi s tem pravzaprav izgubili čisto umetniško svobodo.
