Amiši: izgubljeni v času? – ponovitev

Kdo so pravzaprav Amiši, kakšna je njihova vera in duhovnost, zakaj zavračajo sodobne tehnologije in kako poteka njihovo preprosto življenje?

Amiši: izgubljeni v času?

V današnjem času si je težko predstavljati življenje brez elektrike, pametnih telefonov, računalnika, interneta; brez televizíje, avtomobilov, mikrovalovne pečice in drugih sodobnih pripomočkov. Težko si predstavljamo, kako je živeti preprosti kmečki vsakdan in se preživljati z delom lastnih rok. Če bi obiskali katero od bolj konzervativnih amiških skupnosti, bi v hiši zaman iskali celo straniščno školjko ali tekočo vodo. Nekako tako, kot da bi šli nazaj v času in obiskali kmečko podeželje 19. stoletja.

Gostja oddaje je zgodovinarka, teologinja, novinarka, turistična vodička in svetovna popotnica Andreja Rustja Moškotevc.

Amiši so prepričani, da je družina osnovna celica kakršnegakoli življenja na Zemlji in da so otroci v tej družini največje bogastvo. Globoko verjamejo, da so otroci največ, kar lahko dobiš v življenju in da so dobro vzgojeni otroci največ, kar lahko za teboj ostane na tem svetu.

Amiše navadno uvrščamo med neposredne potomce evropskih anabaptístov iz 16. stoletja. Anabaptisti ali prekrščevalci so tisti protestanti, ki zanikajo veljavnost otroškega krsta in zahtevajo krščevanje odraslih ali ponoven krst tistih, ki so bili krščeni kot otroci. Gibanje anabaptistov je oblikovalo tri verske skupine: menoníte na Nizozemskem, huteríte v Avstriji in švicarsko bratovščino v Švici.

Amiši so se pojavili kot menonitska ločina, ki je sledila Jákobu Ámmanu, verskemu starešini, pastorju in anabaptističnemu zagovorniku, ki je bil rojen v Švici, od koder se je pozneje preselil v Alzacijo – francosko pokrajino ob meji z Nemčijo in Švico. O njegovem življenju obstajajo le ugibanja, saj so podatki o njegovem rojstvu, družini in smrti zaviti v skrivnost. Znana je le njegova vloga pri ločitvi Amišev od menonitov, ki je bila v veliki meri posledica spora glede običaja umivanja nog in družbenega izogibanja izobčenih.

Odklon od običajev švicarskih anabaptistov je leta 1693 sprožil verski razkol in posledično ustanovitev cerkve Amišev. Za Ammana je bilo zelo pomembno začrtanje ostrih meja med cerkvijo in ostalim svetom ter nošenje tradicionalnih, preprostih oblačil. Pri tem so se kazale tudi razlike med Amiši in menoniti: Amiši so namesto gumbov na oblekah nosili »zapence in ušesca« in so menonite imenovali »ljudje gumbov«. Takšne vizualne razlike so služile stalnemu spodbujanju članov k družbeni distanci ter spodbujanju zavesti o njihovi drugačnosti.

Amiši verjamejo, da je v življenju potrebno biti skromen, delati dobro in biti všečen Bogu. Za takšne reči ne potrebuješ rokavic, okraskov ali nakita. Prepovedali so tudi ličenje, svetleče predmete, lakaste čevlje. Dekleta si ne smejo ostriči las in nihče ne sme nositi niti ure.

V Evropi so Amiši živeli razpršeni po Švici, Alzaciji, Franciji, Nemčiji, Holandiji, na Bavarskem, v Galiciji in Rusiji. V Ameriko naj bi prva ladja Amišev prispela leta 1737, čemur je sledilo obdobje številnih migracij vse do srede 18. stoletja. Drugi val migracij je potekal med leti 1816 in 1860, ko so prihajali pripadniki iz nekaterih francoskih in nemških pokrajin. V tem času se naj bi Amiši kupili veliko posesti v okrožju Lancaster v zvezni državi Pennsylvanija, ki je še danes gosto naseljena z Amiši. Po nekaterih ocenah naj bi v Združenih državah Amerike danes živelo okoli 300.000 pripadnikov te verske skupnosti.

Verjamejo, da so na svetu bolj kot ne začasno in da je tu potrebno živeti Bogu všečno življenje. Sveto Pismo prebirajo dobesedno in ga prebirajo tudi precej pogosto. V šolah učijo kreacionizem, zavračajo Darwina in njegovo evolucijo in tudi njihovi učbeniki so prilagojeni tem teorijam. Biologijo učijo drugače kot se jo denimo uči v slovenskih šolah.