Andrej Capuder: Zamrznjene besede

Mohorjeva založba, Celovec, 2017

S knjižnega trga

Naslov knjige esejev Zamrznjene besede si je avtor Andrej Capuder sposodil pri Françoisu Rabelaisu. Ta je v burkastem romanu Gargantua in Pantagruel zapisal prigodo o potovanju junakov k Božji steklenici, viru vse modrosti. Sredi morja so nenadoma zaslišali besede in zvoke, zamrznjene v zraku; Pantagruel jih je nekaj sklatil z neba na krov ladje in ko so se odtajali, jih je spustil na svobodo. Podobno ravna Capuder v knjigi esejev. Besedila klasikov, ki segajo od velikih imen s področja filozofije in teologije do tistih iz kanona svetovne in slovenske književnosti, tali, pretresa in oživlja iz novega zornega kota, delno drugačnega od splošno uveljavljenih analiz. Med obravnavanimi so Descartes, Tomaž Akvinski, Teilhard de Chardin, Bergson, Dante, Župančič, Prešeren, Capudru ljubi Kierkegaard in drugi.

Ni naključje, da avtor na čelo svoje esejistične odmrznitve postavlja prav Tomaža Akvinskega, sholastika, ki je božjo entiteto skušal povezati z umom in logično metodo. S svojo enačbo, da je »resnica skladnost uma s stvarjo«, je po Capudru sprožil verižno reakcijo, ki je sčasoma ob pomoči drugih pomembnih mislecev – na primer Descartesa in njegovega racionalizma – privedla do popredmetenja subjekta in ne nazadnje do popolne zmage objekta v novi dobi, medtem ko je metafizična, božja varovalka postajala vse bolj odvečna in zastarela.

Religija in postopno odmikanje od tretje, božje razsežnosti v zgodovini vse do sodobnosti sta na splošno v središču Capudrovih esejističnih razprav, ki neredko zahtevajo bralčevo predznanje oziroma poznavanje osnovnih premis besedil in misli avtorjev, s katerimi se pisec spušča v poglobljen hermenevtični dialog. V nekaterih esejih se sicer izraziteje odmika od medtekstualih razprav in namenja pozornost samostojnejšemu premisleku o našem tukaj in zdaj, do katerega pa je vse prej kot prizanesljiv. V eseju Evropa skozi čas na primer razmišlja o tem, kako se Evropa in proces evropskosti, ki se je odvijal ob boku duhovnosti, ob drsenju mimo Boga brez metafizične strehe spuščata v novo barbarstvo. »Naš notranji človek se zdi nepopravljivo ogrožen,« piše v eseju Religija kot povezava, »potreben bi nam bil novi Nietzsche, ki bi šel v svet, ne za oznanjanje nadčloveka, temveč notranjega človeka.«

Kriza metafizike in iskanje alternativ v svetu, katerega edino gonilo je nebrzdano hlepenje po napredku, je gotovo najrazvidnejši motiv, h kateremu se vrača Capuder, bodisi v esejih, v katerih hodi z roko v roki s klasiki, bodisi v samobitnejših in individualnejših. Ob tem pa je treba omeniti, da v svoji kritiki ne prezre cerkve kot institucije, ki zgodovinsko bedi nad metafizičnim, vendar jo vpenja v iste pasti popredmetenega sveta. V eseju Vitez vere ali javni junak? tako razmišlja o tem, kako je cerkev v marsikaterem primeru postala oder, na katerem je vitezu vere spodrsnilo, ker je hotel biti predvsem javni junak, zanemaril pa je obrnjenost navznoter.

Iz večinskega creda esejistične knjige se nekoliko odmikata primerjalna eseja, in sicer esej o razumevanju časa v Župančičevih Samogovorih v dialoški postavitvi ob Bergsonov subjektivni pogled na čas ter primerjalna razprava o Danteju in Prešernu na ravni pesniških, filozofskih in občečloveških sorodnosti. Z vidika koncepta pa v zbirki morda še najbolj izstopa esej, ki je žanrsko blizu recenziji dela sodobnega avtorja Gorazda Kocjančiča Razbitje, sedem radikalnih esejev.

Na splošno bi lahko dejali da duhovno-filozofski eseji, vključeni v zbirko Andreja Capudra Zamrznjene besede, brez dvoma pričajo o avtorjevi eruditivnosti, želji po védenju in ponovnem premisleku sicer že nekoliko samoumevno dojetih poglavij iz filozofije, znanosti in literature. Ne glede na to, ali bralec njegovim umskim zamahom, miselnim preskokom in dedukcijam kima ali jih zanika, in končno tudi ne glede na bralčeve ideološke preference, pa drži, da ne gre spregledati poglobljenega poznavanja besedil, skrbi in zavzetosti za prihodnost človeka, ki jo Capuder izpričuje v esejistični knjigi Zamrznjene besede. V tej je transparentno navzoče tudi vodilo, ki ga poudarja sam avtor, in sicer težnja po vzpostavitvi čuta za tekste, ki so del našega izročila.