Radijska igra je nastala na podlagi dnevniškega zapisa Polone Ramšak. Zapisovala si je vse dogajanje in proces adaptacije mladega, čustveno zlorabljenega štirinajstletnega fanta, ki ga je posvojila. Med njima se počasi in predvsem z njegovimi zadržki vzpostavlja vez, ki bi jo moral v normalnih urejenih razmerah vzpostaviti s svojo materjo. Avtoričin notranji monolog razkriva vse dvome in bolečino ob soočenju z globoko ranjenim mladim človekom, priča pa tudi o njeni neizmerni vztrajnosti in brezpogojni ljubezni. Prizori z Janom in različnimi socialnimi, pedagoškimi delavkami in psihologinjo pa pričajo o kruti realnost, ki sta jo skupaj izkusila. Pretresljiva resnična zgodba o posvojitvi najstnika.
Avtorica: Polona Ramšak
Režiser: Jože Valentič
Dramaturginja: Vilma Štritof
Tonski mojster: Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka: Nina Kodrič
Izvajalec glasbe: Cole Moretti
Jan: Gašper Rojc
Polona: Nina Valič
Janova mama: Mojca Funkl
Socialna delavka: Tina Potočnik
Pedagoginja: Maja Končar
Psihologinja: Vesna Jevnikar
Polonina prijateljica: Miranda Trnjanin
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2017
Novo in prav posebno radijsko igro iz produkcije Uredništva igranega programa je napisala doslej neznana avtorica. Radijska igra je nastala na podlagi njenega dnevniškega zapisa. Zapisovala si je vse dogajanje in proces adaptacije mladega, čustveno zlorabljenega štirinajstletnega fanta, ki ga je vzela v rejo. Med njima se počasi in predvsem z njegovimi zadržki vzpostavlja vez, ki bi jo v normalnih razmerah moral vzpostaviti s svojo materjo. Avtoričin notranji monolog razkriva vse dvome in bolečino ob soočanju z globoko ranjenim mladim človekom, priča pa tudi o njeni neizmerni vztrajnosti in brezpogojni ljubezni. Prizori z Janom in različnimi socialnimi, pedagoškimi delavkami, psihologinjo in Janovo mamo pa pričajo o neprijazni realnosti, ki sta jo skupaj izkusila. Pretresljiva resnična zgodba o najstniku v rejništvu.
Po radijski igri bo na sporedu pogovor dramaturginje Vilme Štritof z avtorico Polono Ramšak
Dramaturginja Vilma Štritof
Režiser Jože Valentič
Tonski mojster Nejc Zupančič
Glasbena oblikovalka Nina Kodrič
Izvajalec glasbe Cole Moretti
Jan Gašper Rojc
Polona Nina Valič
Janova mama Mojca Funkl
Socialna delavka Tina Potočnik
Pedagoginja Maja Končar
Psihologinja Vesna Jevnikar
Polonina prijateljica Miranda Trnjanin
Traja 43’29”
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija aprila 2017
Rubrika ZUNANJE UHO
Recenzija radijske igre, socialne drame Jan avtorice besedila Polone Ramšak in režiserja Jožeta Valentiča
UROŠ SMASEK
Nikakor ne preprosto socialno problematiko po eni strani nadomestnega starševstva oziroma materinstva in po drugi posvojenega otroštva, obojega povrh vsega predvidoma samo začasno, obravnava aktualna skoraj tričetrturna radijska igra, socialna drama Jan (po besedilu – dnevniškem zapisu – avtorice Polone Ramšak v režiji Jožeta Valentiča in dramaturgiji Vilme Štritof), ki v glede na problematiko pravzaprav skromno odmerjenem času trajanja uspe o njej omogočiti poslušalcu poglobljen, večplasten, praktično vsestranski premislek.
Poglobljeno učinkuje že uvodni notranji, miselni monolog nadomestne, predvidoma začasne posvojiteljice 14-letnega Jana, zaznamovanega s skrajno pretresljivo družinsko zgodovino, sicer pa njegove učiteljice in prav na njegovo željo posvojiteljice, Polone. Za poglobljen monološki učinek je zaslužna tudi njena igralka Nina Valič, ki interpretira monolog doživeto, polna začetnih dvomov, pomislekov in strahov in občuteno napoveduje razkritje omenjene Janove družinske zgodovine in slutnjo prihodnjega razvoja njunega posvojilno-starševskega in posvojeno-otroškega, a postopno vse pristnejšega, čustveno večplastnega, že tako rekoč čisto materinsko-sinovskega odnosa.
Register čustev, razpoloženj, vzdušij med njima je obsežen in predstavljen pretežno v Poloninih stopnjujočih se notranjih monologih, na katerih radijska igra pravzaprav temelji, uprizorjen pa je v nekoliko manj obsežnih igranih prizorih, ki bi jih morda lahko bilo malce več in vključujejo tudi bistvene zunanje akterje, med drugim – Poloni v zaslombo- prijateljico v oživitvi Mirande Trnjanin. Na obeh področjih igre, v monologih in prizorih, pa postaja vedno bolj jasna zapletenost situacije. Tako se v monologih razkrivata celo Polonin odnos do njenih lastnih staršev in njiju do nje, vsaj trenutno zaznamovan z naveličanostjo, in tudi skozi najbrž kar neizogibne kratke stike materinsko-sinovskega odnosa stopnjujoča se njena navezanost na Jana, ki ga prepričljivo življenjsko, najstniško, obremenjeno, oživlja Gašper Rojc.
V igranih prizorih pa se razkrijejo Janova vzajemna navezanost na Polono, tragičnost njegove prave matere na psihičnem zdravljenju, ki jo v kar nekoliko prekratko odmerjeni vlogi občutno ambivalentno, predvsem pa pretresljivo oživi Mojca Funkl, ter Janov in Polonin položaj v razmerju do nečloveške, brezosebne, bolj ali manj zbirokratizirane, v vlogah odličnih igralk Tine Potočnik, Maje Končar in Vesne Jevnikar personificirane socialne, pedagoške in psihološke službe.
Poglobljena, večplastna, vsestranska je tudi zvočna dimenzija igre, ki je po zvokovni plati delo tonskega mojstra Nejca Zupančiča, po muzikalni pa glasbene oblikovalke Nine Kodrič. Tako je fino učinkovita različnost zvena notranjih monologov in neodzvanjajočega realnega dogajanja, pri čemer so monologi vsebinsko zasnovani, kot da se Poloni porajajo v realnem času, prav ta trenutek, ter za povrh presenetijo še s kakšno izrazito poetično mislijo. Poleg tega je zelo domiselno ozvočen že po posvojitvi organiziran preizkusni pogovor med socialno službo in posvojiteljico Polono, ko njeni namišljeni idealistični odgovori nekako odzvanjajo, izgovorjeni pa zvenijo realistično. Vsebinske poudarke pa izredno učinkovito podčrtavajo ubrani žanrsko raznovrstni glasbeni poudarki in odzvanjajoči motivi.
Zvočno tako zaživi zgodba fanta, ki je kljub zdajšnjim veliko boljšim življenjskim okoliščinam včasih še prepričan, da ga čaka ista pot, kot je očeta, in bo hitro končal življenje. In čeprav se zdaj že razvija v nežnega moškega, kot ugotavlja Polona, vsega ledu preteklosti v njegovem srcu (še vedno) ni mogoče staliti.
