“Beethoven je bil eden velikih improvizatorjev”

Pogovor z Benjaminom Schmidom, izjemnim klasičnim violinistom, ki igra tudi jazz in obožuje improvizacijo

Benjamin Schmid je študiral v Salzburgu, na Dunaju in na Curtisovem inštitutu v Filadelfiji. Osvojil je številne mednarodne nagrade, redno koncertira z Dunajskimi filharmoniki in drugimi najboljšimi evropskimi in ameriškimi orkestri. Njegov repertoar je obsežen – in raznolik. Ob velikih violinskih delih 18. in 19. stoletja redno išče tudi manj znana dela, izvaja na primer skladbe Hartmanna, Gulde, Korngolda, Muthspiela ali Lutosławskega. Je tudi jazzovski glasbenik in vsaj en mesec v letu nameni le igranju v različnih jazzovskih zasedbah.

Benjamina Schmida smo med pripravami na koncert za nekaj minut zmotili med pripravami na nastop s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in Danielom Raiskinom. Govorili smo o njegovem interpretacijskem pristopu, o jazzu in improvizaciji ter tem, kaj to lahko pomeni klasičnemu glasbeniku ter seveda o Koncertu, ki ga je tokrat predstavil.

Koncert zdaj igram že več kot trideset let in od vedno mi je ljub. Je ena od tistih skladb, ob katerih lahko rasteš, zoriš celo življenje in vsakič, ko jih igraš, odkrivaš nove plati in nove detajle. Tako moja interpretacija vedno raste in nanjo vplivajo izkušnje iz igranja druge glasbe, drugih skladb.

Nove pa so kadence, ki jih zadnja leta igram in jih je napisal Henri Vieuxtemps, veliki belgijski violinski virtuoz iz 19. stoletja, ki je tudi sam skladal. Nanj je zelo močno vplival Beethoven – to je bil čas po Beethovnovi smrti, ko so se vsi zgledovali po velikem mojstru. Njegove kadence za Beethovnov koncert so izjemne. Mislim, da imajo povsem svojo skladateljsko zamisel, ki jo je Henri Vieuxtemps prav genialno predstavil z violino.

Beethoven za prvo izvedbo z violinistom Franzem Clementom ni napisal kadenc, Clement jih je improviziral. Tudi zato, ker Benjamin Schmid igra tudi v jazzovskih zasedbah, kar pomeni, da je vešč improvizator nas je zanimalo, kakšen je njegov pogled na improviziranje kadenc, ali je kaj takšnega morda že poskusil.

Rad imam improvizacijo, rad igram jazz in že dolgo igram v jazzovskih zasedbah. Jazz je improvizacijo popeljal najdlje, ji dal največjo emancipacijo in najboljši okvir. Res je, da so v obdobjih klasične glasbe veliko improvizirali in tako so bile kadence tudi improvizirane. Danes obstaja nekaj ljudi, ki to zmorejo, ampak so res zelo redki. V kadencah je kompozicija prevladala že v Mozartovem in Beethovnovem času – vemo, da je Beethoven napisal kadence za ta koncert, ko ga je pozneje poskusil preurediti v klavirski koncert. Iz teh kadenc tudi poberem nekaj stvari. Pa vendar so ti mojstri vedeli, kako improvizirati in so to tudi počeli. Za Beethovnov koncert sem tudi sam napisal kadenco, ki sem jo igral več let in v njej je mesto za improviziranje, ker rad improviziram. Ne pa bi šel tako daleč, da bi improviziral celo kadenco. Za nekaj takega potrebuješ res velik improvizatorski vokabular – moj način improviziranja je tudi preveč povezan z jazzom in ne bi hotel mešati slogov.

 

Ker je glasba Beethovnovega srednjega obdobja še posebej ritmična, fizična in ker se v skladateljevi zadnji klavirski sonati na nekem mestu nepričakovano pojavi sinkopiran del, ki ga danes slišimo kot vdor jazzovske glasbe iz prihodnosti nas je zanimalo, ali violinistova jazzovska izkušnja na kakšen posreden način informira tudi njegovo igro Beethovna.

Na vse nas vpliva vse, kar doživljamo in prepričan sem, da me bo jazzovska izkušnja vedno zaznamovala. Iz tega se lahko veliko naučim, ne mislim pa, da se moramo zatekati k jazzovskem duhu, da bi upravičili ideje klasične glasbe. Ko pripravljam interpretacijo tega koncerta, se rad kar najbolje in najgloblje približam zapisu skladbe, Beethovnovemu življenju, približam se moji Stradivarki, njenemu zvoku in zgodovinskim kontekstom.

Beethoven je bil eden velikih improvizatorjev, da je kot pianist velikokrat navduševal poslušalce prav s pomočjo improviziranja. Kaj bi dal, da bi ga slišal improvizirati… Ta duh poustvarjanja skladbe v duhu improvizacije, občutek, da jo v vsakem momentu izumljaš sproti, je pri Beethovnu pomemben. Vedno gre za vprašanje pričakovanja in presenečenja – to dela njegovo glasbo in iz tega nastaja glasba vsakega dobrega improvizatorja.

 

Koliko pozornosti pa Benjamin Schmid nameni historično informiranemu izvajanju, ki se zdi danes nekaj, kar mora glasbenik vsaj poznati, če ne tudi upoštevati?

Zelo me zanima zgodovinski kontekst igranja, zgodovinsko ozaveščeno izvajanje glasbe, čeprav sem mnenja, da koncerta ne bi smeli spreminjati v muzej. Dvorane so danes čisto drugačne od tistih v Beethovnovem času, imajo drugačno akustiko, orkester je večji. Zelo pomembno je vedeti, kaj so počeli včasih, zakaj so igrali tako, kot so. Imam veliko izkušenj z zgodovinskimi glasbili in rad se vračam k starim virom o klasicizmu in baroku. Odrasel sem v okolici Salzburga v osemdesetih letih, ki je bil čas Nikolausa Harnoncourta – ta je z drugimi glasbeniki naredil velike korake v razumevanju interpretacije in poznavanju stare glasbe. Mislim, da to name močno vpliva, čeprav sem mnenja, da moramo starim tekstom dati nov vidik in jih na nek poseben način narediti sodobne. Takšna je moja ambivalentna interpretacijska smer.