Kaj nam uvid v prakse discipliniranja v 17. stoletju pove o sodobni umetniški produkcij?
»Ker se je sodobna država po Foucaultu formirala v intenzifikaciji pastoralnih oblik oblasti, lahko rečemo, da so spremembe, ki so se dogajale na področju slikarstva v 17. stoletju, izjemno pomembne za razumevanje sodobne umetnosti.« v knjigi Umetnost in disciplina, Zgodovina urjenja umetnikov, tkalcev in beračev v klasični dobi zapiše doktor sociologije kulture in akademski slikar Andrej Pezelj. Želja po izobraževanju kot eden najpomembnejših vidikov pastoralne oblasti je bila tako tisti temeljni kamen (samo)discipline, ki se je kalila skozi skupinske in kontinuirane oblike izobraževanja in katere rezultat sta bila spremenjena umetniška praksa in spremenjeno razumevanje umetnin v 17. stoletju. Kaj nam uvid v prakse discipliniranja v 17. stoletju pove o sodobni umetniški produkcij? O tem v tokratni oddaji Ars humana.
