Štefan Kardoš: Vse moje Amerike

Amerika je dolgo veljala za obljubljeno deželo. Med številnimi Evropejci, ki so v upanju na boljšo prihodnost pripravili kovčke in se vkrcali na ladje ameriškim sanjam naproti, so bili vse od druge polovice 19. stoletja tudi številni Slovenci. Mit o deželi priložnosti čez lužo se je razširil med ljudi in najpogumnejši so se odločili poskusiti srečo in zaživeti drugače, bolj svetovljansko, udobneje, predvsem pa – bolje. Slovenci so se v Ameriki povezali v skupnosti, vzdrževali stike z domovino, ob tem pa prevzeli tamkajšnje liberalnejše navade in videz, kar je, če se je kdo vrnil domov, med sokrajani dvignilo veliko prahu; ogorčenje se je mešalo z občudovanjem pa tudi z zavistjo.

Izseljenstvo je množično zaznamovalo vse slovenske regije, med njimi Prekmurje, ki je po prvi svetovni vojni skorajda dobilo status nikogaršnje zemlje. Negotovost, strah, revščina in lakota so gnali ljudi k zbiranju denarja in papirjev, potrebnih za dolgo pot. Štefan Kardoš v družinskem romanu Vse moje Amerike piše o tem, kako so se doma pa tudi v Ameriki prepletle zgodbe ljudi iz več zaselkov na Goričkem. V ospredju sta tako imenovani Šandor Amerikanec in njegov bratranec Feri. Starši ju kot mladeniča pošljejo k sorodnikom v Betlehem v Pensilvaniji, ki je v začetku 20. stoletja veljal za središče prekmurske diaspore v Ameriki in kjer so tudi sami nekoč že bivali.

Jutranja zarja se je komaj rojevala, a svetlobe je bilo dovolj, da so spredaj pred ladjo iz mraka začeli vznikati obrisi fantazijskega mesta, kakršnega si ne bi znal izmisliti niti v sanjah. Ozke hiše, ki so se kot gozd okleščenih smrek velikank dotikale neba, so bile višje od vsakega cerkvenega stolpa, ki ga je Šandor kdaj videl zares ali na podobi, višje skoraj od gora, ki jih je s križevskega Gregornega brega včasih opazoval v daljavi na zahodu. Gozd pred njim je bil New York. Ko je tik ob ladji uzrl še obrise kamnite ženske velikanke z vencem na glavi in baklo, dvignjeno z roko visoko v zrak, Kip svobode, se je obrnil in stekel nazaj v podpalubje po bratranca, zbuditi ga je moral in mu povedati, da so prispeli v Ameriko.

Na krov so začeli prihajati na pol speči ljudje, mežikali so v privid pred sabo, sprva molče, potem so tišino presekali prvi vzkliki, osuplost in očaranost sta se sprevračala v vznemirjenje, to pa v navdušenje.

»No, Amerikanec moj,« mu je Feri položil roko čez rame, ko sta se skupaj vrnila na palubo, »pa smo tü.«

Slovenski priseljenci so v Ameriko vstopali na Ellis Islandu, tam so jih temeljito pregledali in zaslišali. Večinoma so se zaposlili v industriji. Zgodbo bratrancev v romanu Vse moje Amerike spremlja vsevedni pripovedovalec; vzporedno z njo teče zgodba Šandorjevega vnuka s kafkovskim imenom K., ki okreva po kapi in si prizadeva zakrpati luknje v spominu – tako na lastno kot na dedovo življenje, ki se ga je nekoč namenil popisati v knjigi. Pripoved, ki se sčasoma steče v prvoosebno, vanjo pa se vklaplja še pripoved pripovedovalčevega strica, je oplemenitena s fotografijami, s katerih gre razbrati, da nekateri književni liki morda le niso izmišljeni, in bralcu se ob tem zastavi vprašanje, kakšno in kolikšno je torej v knjigi razmerje med resničnostjo in fikcijo. Pripoved je kompleksna ne le zaradi večplastnosti, temveč tudi zaradi navajanja dogodkov in medosebnih povezav, pa tudi zaradi jezika, saj je v njej veliko prekmurščine, ki je nepoznavalcu nerazumljiva, medtem ko se drugi, ki pozna vsaj osnove tega narečja, ob dialogih med drugim lahko še kar zabava, saj so nekateri precej duhoviti. Roman Vse moje Amerike identiteto hkrati izraža in išče. Sledi časa, ki se zdi izgubljen, išče pri sebi in drugih, plete vezi med preteklostjo in sedanjostjo, s čimer poudarja določene (družinske) vrednote in z izpostavljanjem individualne zgodbe krepi zgodovinski in domovinski spomin na obdobje, v katerem je bilo takih in podobnih zgodb v Prekmurju in drugod po Sloveniji veliko. Tudi danes jih ni malo, le da jih imenujemo ‘beg možganov’, Združene države pa so vse prej kot obljubljena dežela.