Radijska igra: Kim Komljanec – Kraljična na zrnu graha

Iz Občinske knjižnice Polzela bomo ob 18.00 prenašali znano Andersenovo pravljico, ki jo bosta uprizorila igralec in tonska mojstrica.

Dragi otroci in dragi odrasli,

vabljeni v Občinsko knjižnico Polzela (VIT-točka)

v četrtek, 26 oktobra 2017, ob 18. uri.

Prisluhnili boste radijski igri Kim Komljanec:

KRALJIČNA NA ZRNU GRAHA

Neposredno jo bosta uprizorila igralec in tonska mojstrica.

 

Najbrž že vsi poznate pravljico Kraljična na zrnu graha, kajne? Če ne, naj vas malo spomnimo: kraljevič naj bi se poročil, zato izbira med dekleti, ki bi rada s poroko postala kraljične. Toda prava kraljična ne more postati vsaka. Njeno kraljevsko občutljivost kraljevi dvor preizkusi tako, da pod številnimi žimnicami položi zrno graha. Tisto dekle, ki bo čutilo zrno graha tudi skozi najdebelejše plasti v postelji pod sabo, je prava kraljična. To Andersenovo pravljico je avtorica Kim Komljanec napisala  povsem po svoje in zelo navihano –  najprej za gledališče, potem še za radio, režiser Klemen Markovčič pa jo je ustvaril kot zvočno pripoved. Za dan, ki je pred vami, velika mera domišljije in igrivosti!

 

Neposreden video-prenos na spletno stran RTVSLO: RTV4D, program Ars Facebook in spletna stran programa Ars

 

Avtorica: Kim Komljanec
Režiser: Klemen Markovčič
Dramaturginja: Vilma Štritof
Tonski mojster: Nejc Zupančič
Avtor izvirne glasbe: Gregor Strniša

Kraljica: Polona Vetrih
Kraljevič: Matej Puc

Bernadeta: Nina Valič
Talepa: Sabina Kogovšek
Tačista: Barbara Cerar
Talačna: Mojca Funkl
Kralj: Sandi Pavlin

Tonska mojstrica: Sonja Strenar /v živo/
Pripovedovalec: Branko Jordan /v živo/

Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2016

Rubrika ZUNANJE UHO+OKO

Recenzija Kraljične na zrnu graha, radijske igre za igralca in tonsko mojstrico v živo

UROŠ SMASEK

Z zanimivo zamislijo širitve medijskih dimenzij radijsko-igrskega in nasploh radijskega medija, namenjene večplastnejšemu doživljanju, je zaznamovana v neposrednem video prenosu na splet z gradu Komenda na Polzeli izvedena igrana radijska igra Kraljična na zrnu graha avtorice gledališke igre Kim Komljanec po motivih znamenite Andersenove pravljice, v režiji in radijski priredbi Klemna Markovčiča (sicer tudi režiserja aktualne 3. sezone igrane radijske nanizanke Pri psihiatru).
Dobre pol ure trajajoča stvaritev je označena tudi kot radijska igra v živo za igralca in tonsko mojstrico in obenem obuja tradicijo pripovedovanja pravljic. Po zvokovni plati pomeni, da igralec pripoveduje ogrodje pravljice, vanj pa se skladno s pravljično pripovedjo vpletajo njeni vnaprej posneti igrani prizori. Po slikovni plati pa (je) par kamer snema(lo) igralca, kako sedeč pred mikrofonom in občinstvom interpretira po ozvočenju pripoved od enega do drugega prizora, ki jih je potem slišati, prav tako po ozvočenju, iz posnetkov.
Igralec, ki živahno, doživeto, plastično podaja pripoved, da res pritegne, je že sicer vsestranski Branko Jordan. In je po slikovni plati škoda, da v tej izvedbi in obstoječem video posnetku nima ob sebi pred občinstvom enakovredno posedene uvodoma napovedane tonske mojstrice, s katero bi lahko potem bil celo v interakciji.
V posnetih prizorih med drugim oživijo super liki, recimo posrečen kraljevski par (igralca Sandi Pavlin in Polona Vetrih), zaskrbljen nad zadržanim in otožnim sinom kraljevičem (Matej Puc), pa kandidatke za njegovo kraljično – vsaka po svoje obsedenke Talepa (Sabina Kogovšek), Tačista (Barbara Cerar) in od njih najbolj plastična Talačna (izvrstna Mojca Funkl) – in ne nazadnje dolgoletno zvesta, po navodilih kraljevskega para in kraljeviča gospodovalna, a navsezadnje tudi uporna služkinja Bernadeta (Nina Valič), ki se naposled izkaže kot za kraljeviča edina prava kraljična. Poanta je torej, da kraljičen (življenjskih bogastev …) ni treba kar tako(j) iskati po vseh koncih sveta, saj se lahko skrivajo doma.
Morda malce odveč učinkuje uprizoritvena zamisel, da igralec pred skoraj vsakim novim prizorom napove, da sledi glasba (saj jo je slišati, odlično, deloma lajnarsko zveneče ali dvorno uglašeno delo prekaljenega skladatelja Gregorja Strniše) ali da zagrmi (tudi to je slišati). Posrečeno pa igralec včasih sodeluje ob zvočnem posnetku, po njegovem besedilu “pantomimsko” odpira usta, kot da bi zraven govoril.
Ob potencialni širitvi dimenzij radijsko-igrskega medija, tudi ob obujanju tradicije pripovedovanja pravljic, bi bilo vredno razmisliti, da bi večji del katerekoli že pripovedi bil izveden v živo, z več igralci pred mikrofoni ali tudi (kot) med snemanjem v studiu.