»Ker nimam lastnosti poezije, / je ne pišem in ne berem,« pravi nek pesniški jaz v knjigi poezije Tatar Jerneja Županiča. Enačiti ta glas s pesnikom bi bilo tako daleč od te poezije, kot to, da bi jo imeli za lirično. Skrajno daleč, torej in njena govorica s svojim zaprtim referenčnim svetom je tudi prej nedoumljiva kot komunikativna. A kljub temu zelo zanimiva, prijetna, in ponekod prav duhovita. Jernej Županič, sicer tudi prevajalec in kritik, je s svojim pesniškim prvencem gostoval tudi na festivalu Pranger.
Iskanje
