Raúl Zurita: Daleč stran

Prevedla Janina Kos, Beletrina, Ljubljanam, 2017

S knjižnega trga

Raúl Zurita, inženir gradbeništva, je v obdobju vojaškega udara v Čilu leta 1973 kot upornik in član Komunistične partije preživel skoraj mesec dni v zaporu. Sicer je pesmi pisal že prej, zapostavljanje in nasilje pa sta ga tako rekoč prisilila ustvarjati poezijo. Izdal je številne pesniške zbirke in prejel več nagrad; najpomembnejši sta nagrada Pabla Nerude in čilska državna nagrada za literaturo.

Daleč stran Raúla Zurite je izbor pesmi iz več pesnikovih zbirk. Knjiga je dvojezična, v izvirni kastiljščini in slovenskem prevodu. Izjema je le uvodna avtorjeva beseda, ki je samo v slovenščini – Kaj je raj, besedilo, ki je izšlo leta 1979 v Reviji CAL številka 3. Knjiga prinaša pesmi iz zbirk Vice, Predraj, Pesem za njegovo izginulo ljubezen, Novo življenje, Militantne pesmi, INRI in Zurita.

V izbor ni vključenih več kot deset drugih pesniških zbirk, vendar sta poezija in knjiga zaradi svoje narave dovzetni za različne razlage in branja. Potopiti se v pesnikov svet, ga spoznavati in v njem najti pogled ali celo več pogledov je dejanje posameznika, celo poustvarjanje poezije. Pri Beletrinini izdaji Daleč stran, v kateri urednik ni naveden, pa je izbor najbrž delo pesnika samega. Kakor koli že, v njem je mogoče opaziti močno slogovno kontinuiteto. Pesmi so prividi, sanje, v njih so groza in upanje, streznitev in obsodba. Zuritov jaz je poln izrazitih in spremenljivih potez: v pesmih je včasih on, včasih ona, včasih pripoveduje nasilnež, včasih žrtev. Njegov jezik je lahko kričeč, zna pa tudi šepetati; pripoveduje o Bogu, o čilskih obalah, gorah, rekah, o družini, prijateljih in sovražnikih.

Prevajalka Janina Kos se je soočila z zahtevno nalogo, najbrž je v bitki s časom v prevodu izgubila nekaj odtenkov in včasih tudi ublažila surovost jezika. Tako v življenju kot v pesmih, v vseh zbirkah, pa tudi v izboru Daleč stran je nenehno navzoča nekakšna brezupna aroganca, predrzno kljubovanje človeškemu, conditio humana. Človek je namreč sposoben tako veličine kot grozot; pesnik meni, da nismo nič drugega kot rasa morilcev, ki jim je spet in spet usojeno graditi raj. Piše z mislijo na Dantejevo Božansko komedijo in preslikava svetopisemske prizore. Tako kot je bralcu težko razumeti nekatere biblijske podobe, tako so osupljive tudi Zuritove. Že naslov knjige je parafraza Jahvejevega ukaza Abrahamu, naj ubije sina.

 

»No, tvoja stvar, če tega nočeš storiti,

a nikar ne pozabi, kdo sem, da ti ne bo

pozneje žal.«

Prav – sem se zaslišal reči –

in kje hočeš, da storim ta zločin?

Nato je On,

(z veliko začetnico: On, ki je Gospodar – morda Bog, morda grozljiva človeška nagnjenost k tragediji),

kot bi spregovorilo tuljenje vetra, rekel:

Tam daleč, v tistih izgubljenih čilskih Kordiljerah.

Ponavljajoča se misel je tudi Zuritova domovina z vso svojo geografijo. Zlasti puščava. V zbirki Vice moralizira, morda celo ošteva, ker je odločno človeško in politično kompromitiran:

In če ni slišati beketanja ovc v puščavi Atacama,

smo mi čilski travniki, da se lahko povsod po svetu,

po vsej domovini, razlega beketanje

naših lastnih duš nad tistimi suhimi, bednimi puščavami.

Ob branju in listanju po Zuritovi knjigi Daleč stran bralec nikakor ne more ostati ravnodušen. Avtorjev namen je izzivati in prebujati, ozaveščati, opozarjati, malo drugače pa lahko bralca razkači Beletrinin nekoliko preveč žepni založniški izdelek.