Aleš Berger: Arles, večkrat (in enkrat Saint-Nazaire)

Cankarjeva založba, Ljubljana, 2017

S knjižnega trga

Aleš Berger je eden najuglednejših slovenskih prevajalcev. V njegovem prevajalskem opusu srečamo poezijo, prozo in dramatiko frankofonih in špansko govorečih književnih velikanov, kot so Beckett, Queneau, Breton, Apollinaire, Claudel, Maupassant, Molière, Genet, Feydeau, Ionesco, Léopold Sédar Senghor, Aimé Césaire, Borges, Lorca in drugi. Mnogim je prav on utrl pot med slovenske bralce, za kar si poleg zahvale zasluži tudi občudovanje, saj je zlasti prevajanje modernejših avtorjev zahtevalo natančno poznavanje več plasti in nians obeh jezikov, izvirnega in prevajalčevega maternega, poleg tega pa širine in iznajdljivosti, potrebnih za iskanje ustreznih rešitev, včasih celo za kovanje in izumljanje novih besed.

Aleš Berger je svoje prevajalske spretnosti med letoma 1989 in 2014 brusil in izpopolnjeval v očarljivem provansalskem mestu Arles. Med njegovim študijskim oziroma delovnim bivanjem v tamkajšnjem Mednarodnem središču leposlovnih prevajalcev so ob prevodih nastajali dnevniški zapisi, beležke, impresije in razmišljanja, ki so posamično že izšli v raznih publikacijah, zdaj pa so zbrani v dokumentarni zbirki z naslovom Arles, večkrat (in enkrat Saint-Nazaire). Že v uvodu pove, da jih je pisal za objavo. A poleg značilno dnevniških zapisov, kot so popisi sedenja v čitalnici, druženja s kolegi in starimi prijatelji, popitega vina in izletov v okolico, so tu še esejistični, dokumentarni, kritični pa tudi literarizirani deli besedila, vendar pa nikoli ne prestopijo meja fikcije. Avtor namreč razpravlja o teoriji prevajanja, spremlja aktualno družbenopolitično dogajanje doma, v Franciji in drugod ter ga komentira na primer padec berlinskega zidu, razpad Jugoslavije ali  vstop Slovenije v Evropsko unijo. Podaja kritiko razmer v stroki, nekatere refleksije se tičejo javne druge njegove osebne, intimne sfere. Včasih  to zapiše v obliki duhovitih krajših odstavkov, drugič nežno in nostalgično.

 

Včasih je bila videoteka, danes je cvetličarna.

Včasih je bil vinotoč, danes tam prodajajo očala.

 

Včasih je bila študentka, danes me ne prepozna.

 

Kjer so svojčas na metre prodajali provansalsko blago, je zdaj turški kebab.

Kjer je bila svojčas mlekarna, zdaj razvažajo pice.

 

Kjer je bil mesar, je turistična agencija.

Kjer je bil svojčas pogrebnik, je še zdaj pogrebnik.

 

Kar je bil svojčas pastis, je še zmerom pastis.

 

Med Bergerjevim prvim in zadnjim delovnim obiskom Arlesa je minilo petindvajset let. V tem času se je marsikaj spremenilo. Nekaj pa je ostalo isto in na to avtor opozarja v eseju Država brez jezika iz leta 2012, to je slovar slovenskega knjižnega jezika. Slovar tako bogatega jezika, ki se je skozi leta še oplemenitil, si po njegovem zasluži osvežitev, posodobitev in odmik od družbenega enoumja, v katerem je nastal. Njegova beseda ima toliko več teže, saj je jezik z domiselnimi skovankami za svoje prevode plemenitil tudi sam.