Trubarjeva domačija, Rašica pri Velikih Laščah

Velikolaška pokrajina nam je dala dom v jeziku

V osrčju Slovenske pisateljske poti, ki povezuje pomembne kraje, povezane s pisateljskimi imeni, je pokrajina, kjer so se nam »zgodili« najznamenitejši možje jezika in pisane besede. Dali so nam DOM – V JEZIKU.

V Velikolaški pokrajini se namreč stekajo spominske poti k domovom Trubarja, Levstika, Stritarja, Jurčiča idr. To je tam, kjer je, v zapisani besedi in sami njeni izreki, sploh lahko začela nastajati tudi sama SLOVENSKA PISATELJSKA POT.

Rojstna hiša Josipa Stritarja v Podsmreki

Od tod se je namenil iti v svet tiskat svoje prve, v »domačem jeziku pisane bukve in(u) pridige » Primož  Trubar, da je po njem zvenela po Kranjskem brana beseda v domačem jeziku, ukim in ne-ukim , tudi iz »lubim Slovencem« približanih pridig.

Orjak velikega srca, vere in znanja. Pritovoril nam je tako z Nemškega, iz oddaljenih stavnic in tiskarn, vse do doma, naš jezik. Razodet v  posebej za ljudstvo tiskanih knjigah. In nam s tem dejanjem postavil hkrati tudi dom z prihodnje rodove. DOM V JEZIKU.

Trubarjev spomenik pred Župnijsko cerkvijo sv. Kancijana, Škocjan pri Turjaku

In slednjič, tod okoli so se rodili: pisec prvega našega romana, Jurčič, pisec prve slovstvene razprave o slovenskem jeziku, Stritar, pa znameniti jezikoslovci in slovničarji  ter slovstveni zgodovinarji,od Škrabca do Prijatelja, in, seveda, do vsestranskega Levstika.

Levstik nam je, med drugim, s kleno izreko, povzeto po umetni ljudski pripovedi, upodobil tudi nepozabno iznajdljivo in neuklonljivo nrav preprostega silaka, Krpana z Vrha.  Podoba iz drobnih knjižic za večerna branja otrokom se je vrasla nas, v kolektivni spomin našega, od časa do časa še vedno upornega rodu.

Prav iz teh krajev ob Kočevski cesti, ki je vodila proti morju adrianskemu, z nekdanjega gradu Ortnek, pa je tudi avtor dvakrat prepovedanega Zemljovida Slovenske dežele in pokrajin.  Rojen je bil  v Kočah pri Kočevski Reki, v znani kočevarski trgovski družini.

Decembra 1852 so avstrijske vojaške oblasti pri tiskarju zaplenile in zapečatile vseh 422 že natisnjenih zemljevidov in tisoč listov grbov slovenskih dežel. »Vzrok: ker govori o neobstoječi politični tvorbi in ruši zakonito zvezo avstrijskih kronovin. Petra Kozlerja so zaradi veleizdaje in 'hudodelstva kaljenja javnega pokoja' postavili pred vojaško sodišče. Sporni so bili naslov zemljevida, uporaba izključno slovenskega jezika in označena slovenska narodnostna meja.

V tej literarni pokrajini so se torej rodili slovstveni zgodovinar Ivan Prijatelj, pa Jože Javoršek, blizu, v Hrovači, pa frančiškanski pater in jezikoslovec Stanislav Škrabec.

Jezikoslovec, frančiškanski pater Škrabec - 7. januar 1844, Hrovača.

Pisatelji te pokrajine so nas torej vse od 16. stoletja dalje, vodili po poteh do znanja in vere, nam podelili jezik, v katerem se počutimo danes doma. Nam v njem uredili postopno še izreko in slovnico in nas povabili k branju prvih povesti, prvega romana, prvih slovstveno – literarnih zvrsti v domačem jeziku. Vse iz pokrajine okoli velikih Lašč, Zahodne Dolenjske.

Velikolaške poti, posvečene pisateljem, so torej poti znanja, razsvetljene vere in spomina na to, kako nam je nastajal DOM.

»Odkar svet stoji, se to nikdar ni zgodilo, zakaj slovenski jezik se doslej ni pisal, še manj tiskal.« (P. Trubar, posvetilo k Registru, 1561).

 

Še drobna zgodba o Trubarju in o njegovem tovoru knjig

Posebno pa se nam mora vtisniti v zavest podoba za tiste čase prav »orjaka« Trubarja, kakor ga poimenuje izjemni literarni vodnik na Trubarjevi domačiji, Andrej Perhaj, ki vam lahko razkrije mnoge nepoznane poteze te velike osebe.

O, kakšna zgodba! Pove, kako je lahko ta, skoraj dva metra visoki in krepki Trubar, kot deček sploh lahko preživel hude čase, ko so po deželi krožile številne hude bolezni in morile otroke. Ker je imel Primož, za razliko od drugih, dovolj kruha, saj je bil mlinarjev sin, je zrasel v varno mladost. In ker je znano, da je mimo Rašice vodila velika trgovska pot poti morju, ga je zaneslo v svet in v Trst, na študij. In nato z besedami nazorno naslika, zakaj in kako je, pozneje, Primož, med ljudstvom priljubljeni pridigar, velik kakor je bil, zajahal malega osliča in šel s knjigami na dolgo pot do domovine in do prvih bralcev, ki bi lahko brali besede na novo utemeljenega ljudskega jezika.

O, kakšna zgodba!  S povorko trpežnih žival (osel si namreč ne more tako zlahka polomiti nog na močvirnih tleh in na gozdnih cestah, kakor se to lahko zgodi konjem), je v sodih skrivaj tovoril na Nemškem stiskane knjige. Da jih ne bi zasegli in uničili, še bolj pa, da jih v sodih iz hrastovega lesa ni mogla, na dolgi poti do doma, napasti in uničiti vlaga. Kakšna zgodba o rojstvu jezika! O veri v dom, ki se začne z mater(i)no besedo.

 

mag. Igor Likar
Predsednik komisije za zaščito kulturne in naravne dediščine DSP
in vodja projekta SPP