Donna Tartt: Skrivna zgodovina

Prevedel Uroš Kalčič; Cankarjeva založba, Ljubljana, 2016

S knjižnega trga

Donna Tartt za vsako izmed svojih knjig potrebuje približno desetletje. Na prevod njene prve smo čakali dobri dve. Ni ji do hitenja; pravi, da ni zabavno. Sama pa se rada zabava, ko piše, zato želi, da se zabava tudi bralec, ko jo bere. In se pošali, da upa, da ji bo s to hitrostjo uspelo napisati vsaj pet knjig. Prvenec, s katerim je leta 1992 pritegnila pozornost ameriške, pozneje pa tudi mednarodne javnosti, je začela pisati že pri 19 letih, izšel pa je, ko ji je bilo 28 let.

Skrivna zgodovina je nenavadna, mrakobna, zelo obsežna kriminalka, ki se od zakonitosti žanra razlikuje že v tem, da že v prologu izvemo, kdo je zločinec. Prizna ga prvoosebni pripovedovalec Richard, ki se je iz Kalifornije preselil v Vermont študirat na majhnem elitnem kolidžu Hampden. Richard ni nič posebnega in tudi družina, iz katere prihaja, ne. Žene pa ga želja po pripadnosti in ekskluzivnosti, zato ga privlači pouk klasične filologije pri ekscentričnem profesorju Julianu Marrowu, ki sprejema le izbrance. Ob tem se zagleda v skupinico njegovih petih varovancev: visoko izobraženega Henryja, prikritega homoseksualca Francisa, dvojčka z incestuoznimi težnjami Camille in Charlesa ter gobezdavega Bunnyja. Zaprti krog premožnih in neobičajnih mladih intelektualcev obdaja svojevrsten misterij: oblačijo se ekstravagantno, pijejo veliko alkohola, jemljejo droge, razpredajo o zgodovini, filozofiji, estetiki in literaturi ter citirajo klasike in sodobne avtorje. Za navdušenje nad vsem, kar je bilo, in za romantizirane predstave o tem je precej odgovoren profesor Marrow.

 »Se še spomnite, o čem smo govorili prej, o tem, kako so krvave, strahotne reči včasih najlepše?« je rekel. »To je zelo grška ideja, in zelo globoka. Lepota je groza. Pred vsem, čemur pravimo lepota, drhtimo. In kaj bi lahko bilo za duše, kakršni so Grki in mi sami, strašnejše in lepše hkrati, kot to, da povsem izgubimo nadzor nad sabo? Da za trenutek odvržemo vse spone bivanja, raztreščimo nesrečno usodo našega umrljivega jaza? Evripid govori o menadah: z glavo, vrženo vznak, z grlom proti zvezdam, ‘bolj srne kakor človeška bitja’. Biti popolnoma svoboden!

Pod Julianovim vplivom študentje neke noči poskusijo obhajati starogrške bakanalije, a v transu po nesreči umorijo lokalnega kmeta. Ko za to izve Bunny, ki ga takrat ni bilo zraven, in jih začne izsiljevati, se zavestno odločijo: Bunny mora umreti. Richard o tem, zakaj in kako je umrl, pripoveduje v retrospektivi in s časovne odmaknjenosti. Nikoli ni postal polnopraven član skupine, a Bunnyjev umor ga je z njo povezal bolj kot karkoli. Roman odpira številna vprašanja od družbenih in socialnih razlik do osebnostne in spolne identitete, definicije lepote in vprašanja krivde. Ko Henry citira Aristotelovo Poetiko, rekoč da »lahko stvari kakor trupla, ki so sama po sebi odurna na pogled, v umetniškem delu postanejo predmet uživaškega preudarka,« in Julian doda, da je »pristna lepota vselej dokaj srhljiva,« se spomnimo na estetske ideale dekadence in simbolizma. K njima sodi tudi motiv fatalke, za kakršno vse bolj velja Camilla, zlasti ko si Richard in Henry sočasno prizadevata za njeno naklonjenost.

Jezik pripovedi Skrivna zgodovina je bogat, dialogi, včasih skoraj nekakšna mini predavanja, sila zanimivi; večkrat zasledimo učene citate in intertekstualne reference. Iz besedila veje izjemna širina, ki odseva avtoričine lastnosti. Tudi Donna Tartt, sicer rojena v Mississipiju, je študirala klasično filologijo, nato še pisanje, šolala se je na zasebnem kolidžu v Vermontu. Zaradi sloga in načina pisanja, ki naj bi črpal navdih v književnosti 19. stoletja, jo mnogi opisujejo kot edinstveno predstavnico sodobne neoromantike, kar je zlasti na ameriških tleh svojevrsten fenomen. Ko gre za vprašanje krivde, ki je ena ponavljajočih se tem v njenih delih, hampdenski študentje tako kot Raskolnikov, ki v Zločinu in kazni naklepno in brezčutno umori Aljono Ivanovno, naivno verjamejo, da jim vest ne bo prišla do živega, a jih začne vse skupaj in vsakega posebej pestiti, da zaidejo v hude osebne in medsebojne stiske, ki vodijo v samouničujoče vedenje, razkroj in razpad prijateljstva, kar jih zaznamuje za vse življenje. Umor skupino še tesneje poveže, a jo hkrati tudi loči; je začetek in konec zgodbe, ki je predvsem slika človekove narave, razkoraka med nezavednim in zavestnim, dobrim in zlom, o tem, kaj je prav in kaj ne, kako daleč smo pripravljeni iti za svoje ideale ter kje so meje naših čustvenih in razumskih zmožnosti. Donna Tartt pravi, da želi bralce zabavati, čeprav je bil v vseh njenih knjigah nekdo umorjen. Vendar tudi za to obstaja razlog: kriminalni roman je njen najljubši žanr in morda bi preprosto morali redefinirati pojem zabave.

Branje Skrivne zgodovine je edinstvena, navdušujoča in poučna bralna izkušnja, ki nas ne pusti hladnih: tako zelo, da po na videz dolgih šeststo straneh hočemo še.