Elif Shafak: Čast

Po romanih Bolšja palača in Pankrt iz Istanbula v prevodu Jureta Potokarja ter Štirideset pravil ljubezni v prevodu Barbare je slednja prevajalka poskrbela tudi za prevod najnovejšega romana prodorne turške pisateljice Elif Shafak. Avtorica, katere dela so prevedena v več kot trideset tujih jezikov, živi med Istanbulom in Londonom ter redno piše za časopise The Telegraph, Guardian in New York Times.

Elif Shafak, rojena leta 1971 v Strasbourgu kot Elif Bilgin, je do desetega leta z materjo in babico živela v Ankari, pozneje pa je zaradi materine diplomatske službe živela in se izobraževala v različnih delih sveta od Združenih držav do Španije in Nemčije, preden se je vrnila v Istanbul. S kozmopolitstvom in multikulturnostjo prepreden mladostni svet močno zaznamuje vse njeno romanopisje, esejistiko in publicistiko večkrat nagrajene in predvsem v Turčiji tudi kontroverzne pisateljice, ki enako strastno piše tako v turškem kot angleškem jeziku.

Avtoričin deveti roman Čast oziroma njen četrti roman, napisan v angleščini, in prvi, ki je umeščen v London, je izšel leta 2012,. Podobno kot drugi njeni romani je tudi ta stkan na ozadju dveh kultur, ki s svojim vplivanjem druga na drugo nenehno trkata na nerešljive ovire, ki se večkrat izkažejo za usodne. Osrednjo vlogo tudi tokrat namenja ženskam, ranljivim, a pokončnim in močnim, ki v zavedanju svojega inferiornega položaja v islamistični kulturi poskušajo uresničiti svobodno in časti vredno življenje. Pogumna drža, ki ima visoko ceno.

Osrednja pripovedna nit se plete okrog enojajčnih dvojčic Pembe Kader in Džamili Yeter, rojenih v družini devetih hčera v tradicionalni kulturi ob Evfratu. Okvirno zgodbo pripoveduje Pembina hči Esma, v spomin na svojo »dvakrat umrlo mater«, z zgodbami drugih romanesknih oseb pa Elif Shafak v svoji prepoznavni pisateljski maniri širi pripoved v številne odvode, ki ob koncu z nepričakovanim obratom razrešijo osnovno enigmo.

Roman Čast postopno razkriva, kako usodna in nesmiselna so lahko nenapisana pravila, ki se jih mimo osnovnega človekovega razuma in predvsem srca še vedno togo držijo v tradicionalnih kulturah. Kako je poroka z neizbrano dvojčico, poroka zaradi časti, prva postaja h končnemu usodnemu razpletu, k umoru iz te iste časti, ko sin streže po življenju svoje matere.

Roman sledi trem generacijam turško-kurdske družine Toprak. Ambiciozno zastavljena in vódena zgodba s shakesperjanskimi skrivnostmi in obrati, ki hkrati spominja na magičnost romanopisja Isabelle Alende, znova pluje skozi čas in prostor. Od delavskega Istanbula sredi petdesetih let prejšnjega stoletja in kurdske vasice ob Evfratu v začetku šestdesetih v londonski Hackney konec sedemdesetih in Abu Dabi ter zapor Shrewsbury v začetku devetdesetih.

Z odtenki življenja ob Evfratu, kjer ostane Džamila kot iskana babica, prek Istanbula v London, kamor se z nesojenim in kmalu odsotnim možem preseli Pembe in rodi tri otroke, se široko zastavljena zgodba odstira počasi in nadrobno. Ves čas jo poganja uvodno poglavje, v katerem bralec izve, da se Esma odpravlja v zapor, od koder bo po štirinajstih letih, ki jih je v ječi preživel zaradi domnevnega umora matere, izpuščen njen starejši brat Iskender. Parajoča zgodba o vedno znova aktualni emigraciji, že pregovorni tišini med spoloma, kjer naj bi bile stvari od nekdaj dorečene, četudi so jih čas in okoliščine že zdavnaj natrgale, ter o teži preteklosti, ki trdovratno opredeljuje sedanjost, so glavne teme, ki kljub realistično obarvanemu jeziku oblikujejo to bogato, močno in ganljivo delo.