Oranje Vinka Globokarja

Vinko Globokar Foto: BoBo

»Z oranjem zagrebamo vrhnjo plast, zagrinjamo suho in strohnelo nastirko, zakopavamo v globine preostanke minulih časov. Hkrati pa to nenehno vibasto gibanje vzdiguje iz drobovja zemlje ali duha svežo tvarino, ki ji je namenjeno roditi. Nikar ne mislimo, da je to, kar izoravamo ali spravljamo na dan, zmeraj lepo, sijajno in prijetno. Na površje meče zemeljske črve in ličinke, na veselje prežečih roparic. […] Ko je delo končano, je treba obrniti. Konj se neskončno obotavlja, ker ve, da ga lahko pri zavijanju plug rani. Vseeno pa je treba obrniti, sicer obtičimo v težavah.«

Vinko Globokar: Oranje in glasba, Nova revija 147/148, 1994

Delo, delavstvo, usode migrantskih delavcev in druga še kako sodobna in aktualna družbena vprašanja, razmerja med posameznikom in družbeno hierarhijo je med slovenskimi skladatelji načenjal tisti, ki se je najprej uveljavil kot izvajalec, instrumentalist, torej glasbeni »delavec«: Vinko Globokar. Med skladatelji nove glasbe v šestdesetih in sedemdesetih letih ter tudi pozneje je bil tudi širše, gledano eden tistih redkih, ki ves čas tematizirajo bivanje v družbi, v svetu, ne pa le svojega notranjega doživljanja sveta. Praznik dela bo spodbuda, da poslušamo njegovo simfonično skladbo Oranje.