Simfonični orkester RTV Slovenija je na tretjem večeru cikla Kromatika gostil dirigenta Daniela Raiskina in pianista Stefana Vladarja. Prvi je poleg dirigiranja v domačem Sankt Peterburgu študiral še violo, pozneje pa obiskoval mojstrske tečaje velikih dirigentskih imen – omenimo samo Marissa Jansonsa, Neemeja Järvija in Milana Horvata. Vladar pa je študiral pri pianistu Hansu Petermandlu na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti, leta 1985 zmagal na prestižnem Mednarodnem Beethovnovem klavirskem tekmovanju, nato pa se razvijal v široko glasbeno osebnost. Tako deluje tudi kot dirigent – od leta 2008 je šef dirigent in umetniški vodja Dunajskega komornega orkestra.

Simfonični orkester RTV Slovenija je na tretjem večeru cikla Kromatika gostil dirigenta Daniela Raiskina in pianista Stefana Vladarja. Prvi je poleg dirigiranja v domačem Sankt Peterburgu študiral še violo, pozneje pa obiskoval mojstrske tečaje velikih dirigentskih imen – omenimo samo Marissa Jansonsa, Neemeja Järvija in Milana Horvata. Vladar pa je študiral pri pianistu Hansu Petermandlu na dunajski Univerzi za glasbo in upodabljajoče umetnosti, leta 1985 zmagal na prestižnem Mednarodnem Beethovnovem klavirskem tekmovanju, nato pa se razvijal v široko glasbeno osebnost. Tako deluje tudi kot dirigent – od leta 2008 je šef dirigent in umetniški vodja Dunajskega komornega orkestra.

Dirigentska vloga, kot jo poznamo danes, se je pojavila kasneje. Dirigentove naloge je v tistem času izvajal koncertni mojster ali glasbenik na kontinuumu. Zelo redko je bil na odru nekdo, ki je le dirigiral – to se je včasih, a redko pojavilo v Beethovnovem času. Dirigentski poklic je torej mlad in ta ideja dirigiranja izza klavirja je zgodovinsko res točna. Zdi se mi, da tako tudi bolje animiraš orkestrske glasbenike za to, da glasbo mislimo skupaj in da v njej najdemo več komorne glasbe, kot pa če sta solist in orkester ločena.

Vladar pri Mozartovih koncertih igra tudi tutti dele, kot kontinuum, kar je praksa, ki je skozi čas nekako izginila. Upošteva načela zgodovinsko premišljenega igranja in zagovarja točno branje tistega, kar je skladatelj v resnici zapisal, raziskovanje skladatelja in njegovega časa. Mozartov Koncert v d-molu, ki ga je tokrat izvedel, je neobičajen klasicističen koncert, med drugim tudi zaradi tematskih odnosov med klavirjem in orkestrom. V razmerjih solista in orkestra se razpira zelo izvirna dramaturgija. Zanimalo nas je, kako pianist, ki je tudi dirigent, gleda na to glasbo.

V ciklu Mozartovih koncertov je ta zelo poseben. Samo dva sta molovska – poznejši v c-molu je še radikalnejši, saj se tudi konča v molu. Skladateljsko je že zelo oddaljen od klasicističnega koncerta. Je zelo premišljen, dialogi med klavirjem in orkestrom so bolj dodelani kot v zgodnejših koncertih. Nedvoumno se v dramaturgiji sliši prisotnost Don Giovannija. V počasnem stavku se pojavi izjemen del, dramatičen vstavek s klavirjem in pihali. Takšna raba pihal je prav tako nenavadna in je bila takrat nekaj zelo novega.

Dirigent Daniel Raiskin je za zgolj orkestrski del koncerta izbral glasbo Jeana Sibeliusa in Henryka Goreckega. Njegova glasba prihaja iz nekega drugega časa in sveta kot Sibeliusa, a po mnenju Daniela Raiskina med skladateljema obstaja povezava.

Glasba Sibeliusa je po svoje zelo duhovna, pri Goreckem pa je ta duhovnost drugačna. Ni religiozna, čeprav je bil Henryk Mikolaj Gorecki globoko veren mož. Gre za duhovnost v tem smislu, da smo vsi lahko boljši ljudje, če nas spremlja določeno prepričanje. Tu ni nujno vera – lahko je prepričanje o tem, kaj je dostojanstvo, kaj je pravi človeški odnos.

Jeana Sibeliusa so pogosto in po krivici imeli za nacionalista, a za dirigenta tu ne gre za nacionalizem, ampak patriotizem. Razlaga, da je to glasba, ki se je oblikovala v času, v katerem je bila Finska pod trdo vladavino carske Rusije, v tem času pa je dala glas ponosnim ljudem na Finskem. Sibeliusova simfonika je povezana s tradicijo Čajkovskega, z nemško simfonično tradicijo, vključeval je številne tradicije, ne pa ustvarjal eno samo, izolirano nacionalno glasbo. A njegove simfonije in simfonične pesnitve so postale glasbeni manifest finske svobode.

V času, v katerem se ljudje trudimo razumeti, kaj se dogaja v svetu, ko se bojimo, kaj nas čaka v prihodnosti, se mi zdi, da je to glasba, v kateri se za trenutek povežemo. Tu je ta čistost naših korenin – vsi prihajamo iz iste čistosti in iz nje pridemo na svet popolnoma enaki. Od nas je odvisno, kako bomo ravnali s to svobodo. Ta glasba kaže svobodo in neverjetno dostojanstvo človeškega bitja.

Primož Trdan