Na drugem koncertu cikla Kromatika je s člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Novega simfoničnega orkestra iz Sofije nastopila Tanja Sonc in izvedla Koncert za violino in orkester št. 1 v D-duru op.19 Sergeja Prokofjeva. Violinistko smo dopoldan pred koncertom, pred generalko povabili k mikrofonu in jo povprašali o njenih pogledih na skladbo Prokofjeva, pa o delovanju v Švici in festivalu komorne glasbe, ki ga je prvič pripravila letos.
Na drugem koncertu cikla Kromatika je s člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in Novega simfoničnega orkestra iz Sofije nastopila Tanja Sonc. Violinistko smo dopoldan pred koncertom, pred generalko povabili pred mikrofon in jo povprašali o njenih pogledih na skladbo Prokofjeva, pa o delovanju v Švici in festivalu komorne glasbe, ki ga je prvič pripravila letos.
Tanja Sonc je za tokratni koncert s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija in za svoj debi v ciklu Kromatika izbrala Koncert za violino in orkester št. 1 v D-duru op. 19 Sergeja Prokofjeva. Ko je pred šestimi leti violinistka prvič nastopila v abonmajskem ciklu Orkestra Slovenske filharmonije, se je odločila za dve krajši deli Dvořaka in Saint-Saënsa. Koncert Prokofjeva je torej pomenil preskok v zahtevnosti repertoarja – kondicijski in predvsem vsebinski.
Koncert Prokofjeva sem si izbrala zato, ker ni skladba, ki jo je lahko igrati, izklopiti glavo in uživati v glasbi. Je zelo globoka glasba, napisana v letu 1917. Tisti čas je bil v Rusiji izjemno težek, v ljudeh je bila velika tesnoba in to se čuti tudi v glasbi. Prvi violinski koncert je zelo dramatičen in jaz bom to poskusila prikazati na odru.
Zdi se mi, da lahko Prokofjeva izvajaš šele, ko si prej igral romantične koncerte, da lahko tehnično dozoriš in ob liričnih melodijah najdeš smisel tudi v grotesknem karakterju in da si upaš na odru narediti nekaj posebnega.
Letos je prvič izvedla svoj festival komorne glasbe – Sonc festival. Princip komornega muziciranja ji je zelo pomemben in tudi solistične koncerte se trudi videti kot komorna dela, saj brez orkestra to ni popolno delo.
Solistična tema je v Koncertu Prokofjeva zelo pomembna, so pa posebej pomembni tudi flavta, klarinet, seveda godala in vse skupaj ustvari značaj, ki ga sama ne bi mogla.
Zame je komorna glasba v zelo različnih zasedbah. Če vsako glasbo jemlješ kot komorno, jo doživljaš čisto drugače, doživljaš ko drugače in poslušaš vse instrumente okoli sebe, razumeš celotno delo, ne samo svojega parta.
Mlada violinistka im za seboj uspešno, predvsem mednarodno pot. V Ljubljani je študirala pod mentorstvom Primoža Novšaka, potem še v Salzburgu pri Wonji Kim Ozim in Igorju Ozimu, nato pa se je izpopolnjevala v Zürichu, kjer živi tudi danes.
Bivanje v Švici mi je zelo pomagalo, da sem našla svoj mir za izvajanje glasbe. Vsak dan iščeš iščeš svoj notranji mir in okolje, v katerem živim je res povezano z glasbo in z naravo, kar mi je zelo pomembno. Imam veliko možnosti igrati z odličnimi glasbeniki, potovati na različne festivale; nekako je glasbeni trg večji in zato imam več priložnosti.
