"Brez reformatorjev iz 14. in 15. stoletja tudi Lutra ne bi bilo."
Leta 1303, po smrti papeža Bonifacija VIII., se je v Cerkvi začela nekakšna dekadenca, ki je dosegla svoj višek s preselitvijo papeštva v Francijo. Z imenovanjem dveh papežev se je Cerkev razdelila: nekateri so priznali rimskega, nekateri pa avignonskega papeža. V teh kaotičnih razmerah se razraste prodaja Cerkvenih služb, zaradi vzdrževanja dveh papeških dvorov pa se poviša tudi Cerkveni davek. Ko kardinali imenujejo še tretjega papeža, je zmeda popolna. Proti temu stanju nastopi vrsta reformnih gibanj, ki kulminirajo v zahtevah Martina Lutra.
Gost oddaje je zgodovinar dr. Janez Mlinar iz ljubljanske Filozofske fakultete.
V poznem srednjem veku, zlasti po pojavu črne kuge sredi 14. stoletja, se je potreba po religioznosti drastično povečala.
Človek je imel nenasitno potrebo po Bogu, a hkrati potrebo po zelo konkretnem objektu češčenja - zato je bilo v tem obdobju zelo popularno češčenje relikvij, dokončno se uveljavi tudi češčenje Marije kot priprošnjice. Odmev tega dogajanja je recimo na Ptujski Gori: Marija, ki varuje, ki ščiti, ki sprejema ljudi pod svoj plašč. V takratni likovni umetnosti je bil to zelo popularen motiv.
V prihodnjem letu se bo veliko govorilo o Lutru kot začetniku reformacije, čeprav bi ta naziv lahko pripadal tudi komu drugemu. Že v stoletjih pred Lutrom namreč srečamo nekatere poskuse reformacije in različna reformna gibanja.
Že od 11. stoletja naprej se v Cerkvi pojavlja cela vrsta gibanj, pri katerih imajo vidno vlogo predvsem laiki ali pa nižja duhovščina. Od patarenov v Milanu, potem katari, homilijanti in podobna gibanja, ki so vedno hodila zelo na robu - tukaj je bila meja pravovernostjo in krivovernostjo zelo tanka. Tudi Frančišek, ki je danes svetnik, je hodil zelo po meji. Tudi njega lahko štejemo med nosilce takih religioznih gibanj v srednjem veku. Z zlorabami, z nepravilnostmi v Cerkvi, ki potem postanejo vedno bolj očitne v 14. stoletju, se jasno tudi glas teh reformatorjev usmeri proti takim nepravilnostim. Navadno je bilo sporno neko teološko vprašanje, na primer vprašanje transsubstanciacije, dejansko so pa ti reformatorji opozarjali na nepravilnosti znotraj najvišjih slojev znotraj Cerkve: nepotizem, simonija, in podobni pojavi, ki so bili takrat zelo pogosti.
Kako so ti zgodnji reformatorji vplivali na poznejše delovanje Martina Lutra?
Vsekakor brez teh reformatorjev iz 14. in 15. stoletja Lutra ne bi bilo. Družba mora biti za določene spremembe pripravljena in ti reformatorji so bili nekakšni pripravljalci poti. Lutrove ideje so pravzaprav rezultat stanja v družbi: skušal je opozoriti na napake, na slabosti, pomanjkljivosti v družbi in jih tudi reševati. Zlasti politične okoliščine so bile takšne, da se je njegov nauk prijel. Njegovi predhodniki, Hus, Wycliffe, tega niso mogli narediti, četudi bi želeli. Reformacija je torej tudi rezultat nekega razvoja.
