Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Immanuel Kant (1724–1804) je eden od osrednjih mislecev razsvetljenstva. Ta nemški filozof in oče moderne filozofije predstavlja prelomnico v zgodovini evropskega mišljenja, prelomnico, ki jo določa njegov sistem transcendentalnega idealizma. Znamenite tri Kritike – Kritika čistega uma (1781, prevod 2019), Kritika praktičnega uma (1788, prevod 1993) in Kritika razsodne moči (1790, prevod 1999) – in nekatera dela iz predkritičnega obdobja, pa tudi pozna dela, kot je na primer Spor fakultet – pri nas objavljen v knjigi z naslovom Zgodovinsko-politični spisi (2006) – , so pomembna in odmevajo še danes. In zakaj je Kant tako velik – o tem v pogovoru ob njegovem jubileju s prof. dr. Zdravkom Kobetom, profesorjem z Oddelka za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete in prevajalcem Kantove prve Kritike. Foto: Wiki
Ludwig van Beethoven je bil revolucionar, ki je pisal glasbo z junaškimi potezami in najostrejšimi konflikti. Imel pa je tudi svojo bolj lirično plat. Tako je v njegovem četrtem klavirskem koncertu, delu najmanjših prehodov in skoraj komornih dialogov med orkestrom in klavirjem. Poetična moč Julijane Avdejeve v tem delu dobi poseben sijaj, saj si je pianistka doslej ustvarila ime predvsem z glasbo Chopina in Schuberta. Franz Schmidt je želel, da bi njegovo Četrto simfonijo, ki jo je napisal v spomin na zgodaj umrlo hčer, razumeli kot instrumentalni rekviem, kot »zadnjo glasbo, ki jo odneseš s seboj v onstranstvo«. Judovski skladatelj Erwin Schulhoff, rojen leta 1894 v Pragi, je postal žrtev nacionalsocialistov, ki se jim je ob koncu življenja poklonil Franz Schmidt. Nerešljiv konflikt, pa vendar se je dirigent Manfred Honeck odločil, da je dela teh dveh skladateljev in Beethovna uvrstil na program koncerta Simfoničnega orkestra Zahodnonemškega radia iz Kölna 16. decembra lani v Kölnski filharmoniji. Kot glasbeni impulz, ki nagovarja k spravi.
Na predlog Svetovnega gozdarskega kongresa l.1971, da se 28. junij obeležuje kot Svetovni dan dreves, na predlog FAO, Organizacije OZN za prehrano in kmetijstvo pa 21. marec kot Mednarodni dan gozdov, se je skozi desetletja izpostavila odločenost s stanjem gozda povezanimi ustanovami o pomembnosti ohranjanja tega poleg oceanov in morij drugega za biološko ravnovesje okolja pomembnega naravnega pojava. Na različnih koncih sveta povečini obeležujejo dan dreves v času rasti po hladnejšem letnem času. Na severu je to zdaj spomladi, na jugu pa po našem štetju časa v jesenskem obdobju. Nemara niso toliko pomembni datumi kot samo zavedanje o ključni vlogi gozdov pri vzpostavljanju neprestane reprodukcije naravnih habitatov, poraslih z drevesi. Eden od drevesom namenjenih dnevov naj bi bil tudi 27. april, vsem pa je skupna krepitev zavedanja o ključni vlogi dreves in tako tudi gozdov za vzdrževanje biotske raznovrstnosti in ohranjanja naravnih procesov v okolju. Redni profesor z Oddelka za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire na ljubljanski Biotehniški fakulteti dr. Robert Brus nas bo spomnil na pomen dreves in gozda in na namen obeleževanja njihove vloge. FOTO: V državi premoremo tudi 13 pragozdov, eden od njih je Krokar na Kočevskem VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Starodavni_prvobitni_bukovi_gozdovi_Karpatov_in_drugih_delov_Evrope#/media/Slika:Kočevsko21.JPG
Kot ena prvih glasbenic je že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemala. V oddaji Ženske v svetu glasbe bomo predstavili francosko skladateljico in virtuozno pianistko Cécile Chaminade. Bila je ena prvih glasbenic, ki so že v začetku 20. stoletja klavirske skladbe tudi snemale. Ustvarila je več kot 400 skladb, med njimi je več kot 200 skladb za klavir in okrog 140 samospevov na besedila francoskih pesnic in pesnikov 19. stoletja. Opus Cécile Chaminade obsega tudi skladbe za različne komorne zasedbe – predvsem za violino in klavir, za dva klavirja in za klavirski trio. V njenem opusu je tudi več orkestrskih skladb, med katerimi je najbolj znan Concertino za flavto in orkester. Tokrat poslušajte izbor njenih klavirskih skladb in liričnih samospevov, ki jih je večinoma uglasbila na temo ljubezni v različnih oblikah. Oddajo je pripravila in uredila Tjaša Krajnc
V oddaji bomo govorili o življenju Alfreda Šnitkeja, ob poslušanju izbora njegovih skladb pa tudi o njegovi kompozicijski poti, ki je že zgodaj vzbudila začudenje pa tudi neodobravanje sovjetskega režima. Kljub pritiskom je Šnitke, podobno kot pred njim Šostakovič, izoblikoval nekonformistično glasbeno govorico, jo nemalokrat obarval z ironičnimi podtoni, predvsem pa je mojstrsko povezoval različne sloge preteklih obdobij ter visoko in nizko kulturo v osebni slog, ki ga je sam imenoval polistilizem.
Zvočnica Joži ubeseduje življenje velike gledališke in filmske igralke Jožice Avbelj, kot ga je v njeni biografiji zapisala Petra Pogorevc. V več ur trajajoči pripovedi nas bo Jožica Avbelj z veliko sproščenosti popeljala po svoji prehojeni življenjski in poklicni poti. Prebrani roman je prava zakladnica zanimivih in neponovljivih dogodkov iz življenja in dela velike Joži. Jožica Avbelj poslušalca s svojim značilnim glasom, načinom govora, poigravanja z jezikom, humorjem in izkušnjami popelje v zaodrje predstav in pred nas razgrne svoj igralski credo: »Hotela sem prodreti v skrivnost vlog, ki so mi jih zaupali režiserji, in jih enostavno narediti. To ne pomeni, da nikoli nobene ne zafrkneš, mirno jo lahko in tudi jo. Ampak moraš se pobrati in pripraviti na naslednjo, ki bo boljša.« Joži pa se ne bere le kot poklon veliki igralki, njenemu življenju in delu, marveč tudi kot poklon teatru, igralskemu poklicu in gledališkim vezem. Iz njega veje, da je umetnost včasih nemogoče ločiti od umetnika. Roman, ki je rezultat štiriletnih pogovorov med dramaturginjo, publicistko in urednico Petro Pogorevc in igralko Jožico Avbelj, je tudi popis slovenske gledališke zgodovine od sedemdesetih let naprej. »Vsekakor je biografski roman Joži lahko navdih za marsikatero igralko, najsi je šele na začetku igralske poti ali pa že globoko v njej. Prav njena svobodomiselnost, trma in vztrajnost jo upodabljajo kot borko, ki je iz vsakega ženskega lika skušala izvleči večplastnost in globino. Predvsem pa roman izriše pogled na igralko, ki se nikoli ni ukalupila v eno samo tehniko ali metodo, temveč se je predala svoji igrivosti, intuiciji in spontanosti,« je o delu zapisala Arsova sodelavka Ana Lorger v oddaji S knjižnega trga O Jožici Avbelj Že kot gimnazijka je Jožica Avbelj (1951) napravila prve resnejše igralske korake. Sodelovala je pri začetkih gledališča Glej, pa pri Pekarni in znamenitem Gledališču Pupilije Ferkeverk. Tu je med drugim nastopila v predstavah Spomenik G in Pupilija, papa Pupilo pa Pupilčki, ki veljata za bisera slovenske gledališke neoavantgarde. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je diplomirala leta 1975 v razredu Poldeta Bibiča in se to leto zaposlila v Mestnem gledališču ljubljanskem, kjer je igrala več kot 40 let. V svoji bogati igralski karieri je odigrala neverjetno število gledaliških, televizijskih, filmskih in radijskih vlog, prejela veliko nagrad, med drugim leta 2001 Borštnikov prstan, bila je profesorica na AGRFT, nastopala je po gledaliških hišah po vsem svetu. Ob izidu knjige Joži v Mestnem gledališču ljubljanskem je kot eno najpomembnejših stvari za tako bogato poklicno pot poudarila samosvojost in trmo. Interpretka: Jožica Avbelj Režiserka zvočne knjige: Špela Kravogel Tonska mojstrica: Sonja Strenar Mastering: Smiljan Greif Glasbena oblikovalka: Darja Hlavka Godina Korekturno poslušanje: Rina Stanič, Matjaž Udovč Urednik oddaje: Alen Jelen Posneto v studiih Radia Slovenija januarja 2024.
6 epizod