Žlahtni glasovi slovenskih igralcev: Boris Kralj

Boris Kralj
foto: Arhiv FBS

Borisa Kralja je že kot osemnajstletnega fanta opazil Slavko Jan na odru Šentjakobskega gledališča in ga takoj povabil v ljubljansko Dramo, hkrati pa se je Boris vpisal na igralsko akademijo. Tudi iz nehvaležnih vlog mladih ljubimcev je ustvaril žive osebnosti. Njegov opus obsega širok razpon večinoma glavnih vlog. Če ni dovolj igral v gledališču, ga je radio popolnoma zaposlil v vsej igralski paleti, saj je imel temen, polnozvočni glas, ki ga ima malokateri igralec. Tudi na filmu ni bil dovolj izkoriščen; ni dobil magistralne vloge, ki bi pritikala njegovi pojavi. Iz gledališča je odšel skupaj s Stanetom Severjem in ko je leta 1987 nehal igrati, star le 57 let, je za njim ostala vrzel. Potem je ustanovil Gledališče enega, kjer je z monodramami nastopal po manjših odrih. Ni se menil za nagrade, ki so mu jih dodeljevali po vsej nekdanji Jugoslaviji, Borštnikov prstan pa si je kljub temu pustil natakniti. Bil je očarljiv, lep in mogočen moški, imeniten recitator, karizmatičen igralec, ki je izžareval nekaj aristokratskega. Pa menda ne bi bil igralec, če bi lahko ponovno izbiral poklic; pisal bi knjige in bil gozdar. V gozdovih Notranjske je kot rojeni Cerkničan po prezgodnjem odhodu v pokoj našel svoj mir in pisal v samoti. Tudi v igro je vnesel nekaj ljudskosti iz svojih krajev. Še posebej jo bo čutiti v njegovi interpretaciji Primoža iz Držićevega Skopuha, kjer je nastopil z Majdo Potokar kot Lucijo in v drugem odlomku Kreftove igre Za krajnšno je vredno tudi trpeti, kjer je bil Žiga Zois.

Izjavo Borisa Kralja iz intervjuja je bral Renato Horvat.

Avtorja oddaje Vilma Štritof, Primož Jesenko
Tonski mojster Matjaž Miklič

Traja 4′ 56”
Produkcija Uredništva igranega programa
Posneto v studiih Radia Slovenija avgusta 2015