S šefom dirigentom Simfonikov RTVS zaključujemo serijo posebnih oddaj ob 60-letnici orkestra
Cikel portretov ob 60-letnici Simfoničnega orkestra RTV Slovenija sklepamo pri aktualnem šefu dirigentu En Šau.
Iz otroka, ki glasbe niti ni maral, se je v težkih letih kitajske zgodovine razvil v glasbenika s prvinskim odnosom do muziciranja in iskreno ljubeznijo do zahodne glasbene dediščine.
Kot štiriletnega otroka me je mama silila, da sem igral klavir. To je bila moja prva glasbena izobrazba. Trpel sem, ker res ne maram vaditi. Leto pozneje mi je našla učitelja violine in to je bilo še huje. Saj veste, kako grozno zveni začetnik na violini – babica se je norčevala, da moje igranje zveni, kot če bi kdo davil kokoš.
Leta 1966 se je začela kulturna revolucija in vso zahodno glasbo so prepovedali. Maova žena Džang Čing je bila zadolžena za kulturno propagando in zahodno klasično glasbo je razglasila za plod buržoazne kulture, ki jo je treba prepovedati. En Šao se spominja, kako so družino poslali na podeželje na prevzgojo v majhno vas.
Tam je bilo delovno taborišče; delo je bilo težko, plačila pa skoraj ni bilo in nismo imeli dovolj hrane. Šele takrat sem vzljubil glasbo, saj je bila edino, v čemer smo lahko uživali. Z majhnim radijskim sprejemnikom smo lahko lovili signale sosednjih držav, Japonske, Tajvana in drugih. Na Kitajskem so z oddajanjem hrupa na različnih radijskih frekvencah motili signal tujih postaj, ki so bile v napoto takratni kitajski politiki, klasično glasbo pa so pustili pri miru, saj niso vedeli, kaj sploh je, in je niso razumeli kot politično nevarno.
Leta 1978, po Maovi smrti in uradnem koncu kulturne revolucije, je En Šao na pekinškem konservatoriju študiral kompozicijo in dirigiranje. Po letih dela s kitajskimi orkestri ga je pot zanesla po svetu – pred več kot dvajsetimi leti tudi v Ljubljano. Najprej je tu delal s filharmoničnim orkestrom, šele pozneje s Simfoniki, zadnje desetletje pa bdi nad razvojem orkestra našega radia.
Preden sem postal šef dirigent, sem vodil dva orkestra – novega simfoničnega iz Macaua in kitajskega iz Tajpeja, zasedbo tradicionalnih kitajskih glasbil. Orkester v Macauu sem zasnoval iz nič, moral sem izbrati glasbenike in jih uvesti v orkestrsko igro. Tu v Ljubljani je bilo čisto drugače – orkester je imel dolgo zgodovino, jaz pa vrsto dobrih predhodnikov. Temu temelju sem dodal nekaj malega sebe, nekaj svojih idej, na splošno pa sem moral spoštovati tradicijo, ki se je spletla pred mojim prihodom.
En Šao kot uveljavljen dirigent ohranja ponižno držo do svojega dela. Nenehno ponavlja, da glasbenik, njegovo ime, podoba in slava ne štejejo nič in da sam ne počne nič drugega kot to, da služi velikim skladateljem in ohranja pristnost, zven in izraz njihove glasbe.
Nekoč so mi v Združenih državah po koncertu – na sporedu je bila Beethovnova simfonija – čestitali in nekdo je rekel: »Zelo radi imamo vašo glasbo.« Odgovoril sem: »Če imate radi to, kar sem dirigiral jaz, je nekaj narobe. Radi imejte Beethovna, saj je moja naloga samo, da vzljubite njega.« Dirigent ima samo dve nalogi – da poslušalci vzljubijo skladatelje in da orkester bolje igra njihovo glasbo. Dirigent je služabnik. Ne želim biti spoštovan maestro, ki bi ponosno stal pred orkestrom. Služim glasbi.
Več o Šaovih pogledih na glasbo, njemu ljubih skladateljih in delu s Simfoniki pa lahko še vedno slišite v Glasbenem portretu – v arhivu 4D.
