Erik Valenčič: Sence ne gorijo

Založba Sanje, Ljubljana, 2015

Raziskovalni novinar Erik Valenčič se je z romanom Sence ne gorijo prvič podal na neeksaktno področje književnosti. V nekakšnem prologu, ki ga je poimenoval »Namesto uvoda … opozorilo«, je skušal opozoriti na poseben status svojega romana, češ da četudi je zgodba izmišljena, ni nujno fikcija; saj opisuje stvari, ki so se v evropski družbi že dogajale in ki se bodo po vsem sodeč v bližji prihodnosti ponovile v skrajnih oblikah. Natančneje, po besedah Valenčiča, roman ponuja enega od vse bolj verjetnih scenarijev, kako bo to videti.

Roman Sence ne gorijo tematizira diametralno nasprotno temo od desnega ekstremizma, ki ga je Valenčič obravnaval v dokumentarcu Koalicija sovraštva. V jedro romana je postavil levi ekstremizem in izoblikoval šest njegovih miselnih nosilcev in praktičnih izvajalcev: Adriano, Lukasa, Murija, Saida, Vilona in Tiaro; načitane mlade intelektualce, ki jim je skupna negotova prihodnost. Prihajajo iz različnih socialnih položajev – Tiara je denimo hči gospodarskega in političnega veljaka – druži pa jih neizmeren čut za družbeno pravičnost, sovraštvo do sistemskega izkoriščanja in splošen prezir do kapitalizma. Navdušujejo se nad Situacionistično internacionalo, ki je svoj vrhunec doživela med 50. in 70. leti prejšnjega stoletja. Situacionisti so, s svojim bardom Guyom Debordom na čelu, kapitalizem razumeli kot družbo spektakla, v kateri so manipulirano opazovanje podob nadomestile neposredne izkušnje.

Šest neosituacionističnih junakov romana Sence ne gorijo se odloči, da bo v neimenovanem evropskem mestu začelo ukrepati in ustvarjati nove, nepredvidljive situacije, ki bodo pritegnile pozornost javnosti. Po podrobnem razmisleku se odločijo, da demonstracije in sindikalni boj niso dovolj učinkoviti nastop proti sistemu, zato ustanovijo celico urbane gverile. Svojo voljo nad ukrepanjem najprej uperijo v meko potrošništva, nakupovalno središče, nato pa v razvejan niz tarč, na primer v agencije za delo, odvetniške pisarne, poslopja makiavelističnih gospodarstvenikov in tako naprej. Od bolj nedolžnih orodij za sabotažo počasi preidejo v izdelavo bomb; vendar ne z namenom poškodovanja ljudi, temveč predvsem večjega uničenja, ki bi širšo javnost prebudilo iz apatije in spodbudilo k uporu, ljudi na pozicijah moči pa prestrašilo.

Njihovo početje v mestu pričakovano izzove obsedno stanje. Policija vodi gonjo proti anarhističnim skupinam in skvotom, mediji se ukvarjajo s statistiko uničenja imovine in ugibajo, kdo bi lahko bil za napadi, politiki pa si z opredeljevanjem do dogodkov nabirajo volilne glasove. Vse poteka v slogu družbe spektakla na način, da poglavitni namen junakov – opozoriti na kapitalistične zatiralce in družbene nepravilnosti – zaradi poudarjanja kolateralne škode ni deležen pozornosti in kljub željam protagonistov ostaja v ozadju.

Valenčič je svoje leposlovno pero uperil popolnoma navzven: v akcijo in angažirano delovanje. V slogu se vidno kaže njegova novinarska indoktrinacija: v smislu povedati kdo, kaj, kje, kdaj in zakaj. Tudi bralec, ki simpatizira z zrcalom, ki ga Valenčič nastavlja družbi, v besedilu kaj kmalu začne pogrešati poteze psihološkega profiliranja, notranjega doživljanja posameznika ali motrenja medsebojnih odnosov v skupini. Junaki namreč delujejo kot robotski vzvodi v službi premočrtne sporočilnosti in so pretirano shematični; roman pa preveč netaktno sledi družbenokritični tezi, da bi presegel formo sporočanja, ki spominja na novinarsko.

Gostobesedno popisanih več kot 300 strani romana Sence ne gorijo se izteče v ponavljajoče se vztrajanje pri vedno novih gverilskih akcijah in odkriti, jasni sporočilnosti vsebine. Bralce ob tem najizraziteje žene h koncu knjige napetost, ki jo ustvarja vprašanje, ali bo policija vendarle razkrila identiteto gverilcev ali ne. Te impulze lahko primerjamo s tenzijo, ki jo občutimo ob spremljanju kakega akcijskega filma, četudi se zavedamo, da zgodba in njeni detajli niso bravurno izpiljeni. Katarzično očiščenje, ob katerem bi si lahko dolgoprogaš ob prihodu čez ciljno črto romana odpočil, pa žal ostane neizživeto. Avtor tok romaneskne zgodbe namreč prekini nekje vmes; najverjetneje zato, ker je razplet prihranil za nadaljevanje romana, ki naj bi ga dokončal že letos.