Ars na 63. Mednarodni skladateljski tribuni Rostrum v Vroclavu

med 16. in 21. majem 2016

Dominik Steklasa, Larisa Vrhunc, Simon Penšek

foto: ARS

Mednarodna organizacija UNESCO je leta 1949 ustanovila Mednarodni glasbeni svet, globalno mrežo, ki se posveča zbiranju znanja in povezovanju umetniških iniciativ z vsega sveta. Med njenimi glavnimi cilji so skrb za ohranjanje ogroženih umetniških prostorov, skrb za ohranjanje avtohtone glasbene dediščine ter aktivno zagovarjanje temeljnih glasbenih pravic po vsem svetu. Združuje približno 150 držav, njegova vloga na področju glasbe je v svetovnem merilu neprecenljiva. Dedič tega miselnega okvira je Mednarodna skladateljska tribuna Rostrum, ki so jo leta 1954, ob podpori Mednarodnega glasbenega sveta, ustanovile štiri evropske radijske postaje.

Danes je tribuna torišče sodobnih glasbenih silnic v najširšem merilu. Na njej vsako leto, s predstavitvijo najnovejših posnetkov sodobne umetnostne glasbe, sodeluje približno 30 radijskih postaj. Od leta 2015 deluje v razširjeni obliki (projekt Rostrum+) ob finančni podpori Evropske unije. Ves čas si aktivno prizadeva za širitev in odkrivanje ustvarjalnih potencialov tudi v državah, ki nimajo vzpostavljene prakse predstavljanja umetniških del na radijskih programih.

Tribuna Rostrum letos poteka v evropski prestolnici kulture 2016, poljskem Vroclavu. Gosti jo poljski nacionalni radio, njen urnik pa se prepleta z dogodki 6. evropskega glasbenega foruma. Posnetke predstavljajo radijske postaje iz 27 držav. Slovenijo zastopata deli dveh mladih skladateljev, Dominika Steklase in Simona Penška, ter skladba uveljavljene slovenske skladateljice Larise Vrhunc.

Dominik Steklasa v skladbi 576 MP (thy) kot idejni model uporabi človeško oko. Navdihuje ga dejstvo, da je ta organ bistveno kompleksnejši od trenutno znane digitalne slikovne tehnologije. Glasba vznikne kot analogija prvega svetlobnega stimulusa pri novorojenem bitju, posamezni fragmenti zaznav se sestavijo v celovito zavedanje. V drugem odstavku avtorjeva refleksija zdrsne v območje poetičnega: oko kot okno duše, ogledalo sočloveka, ogledalo čustev, posredovalec iskrenosti. Posnetek skladbe je nastal maja 2016 v Studiu 26 Radia Slovenija. Izvajalci so člani ansambla Microsonus, člani Simfoničnega orkestra RTV Slovenija in študentje Akademije za glasbo v Ljubljani pod dirigentskim vodstvom avtorja, Dominika Steklase.

Neposredno s prizorišča, kjer je Steklasa prvič predstavil svoj 567 MP (thy), potuje na letošnjo tribuno Rostrum posnetek skladbe Simona Penška. Govorimo seveda o nadvse zanimivem koncertu, ki so ga septembra 2015 v okviru festivala Svetovni glasbeni dnevi v Ljubljani pripravili študentje ljubljanske glasbene Akademije. Penšek je v komentarju k skladbi Now I am become Death za dve harmoniki in živo elektroniko pragmatično redkobeseden. Edini verbalni spremljevalec njegove glasbe so znamenite besede očeta atomske bombe, fizika Roberta Oppenheimerja: “Postal sem Smrt, uničevalec svetov«. Nameren suspenz besednega manifesta odpira prostor brezkompromisnemu, eruptivnemu glasbenemu dogajanju. Zdi se, kot da je osrednja Penškova premisa intenzivno doživljanje glasbe v danem trenutku, onkraj razprave ali definicije. Dialog med skrajnima vidikoma zvočno sorodnega povezuje elektroakustična perspektiva. Deluje kot neke vrste tovarna subtilnih zvočnih iluzij in presenetljivo dokazuje, da lahko iz razmeroma šibkega zvočnega polja izvira neznanska muzikalna moč. Izvajalca sta harmonikarja Mirko Jevtović in Nejc Grm, z elektroniko upravlja skladatelj.

»Umetnost ni ne dekoracija ne vreča denarja. Verjamem v ljudi z odprtimi ušesi in radovednim srcem.« S temi besedami pospremi skladbo Hitrost razpadanja avtorica Larisa Vrhunc. Partitura z letnico 2013 sloni na verzih iz zbirke Mojster nespečnosti Borisa A. Novaka:  “Hitrost razpadanja sveta je strašna | Hitrejša od razpadanja teles  (…)  Hitrost razpadanja besed je glas | Hitrost razpadanja teles je čas | Hitrost razpadanja sveta sem jaz”. Pesniška predloga se v skladbi pojavi kot dvojni orientir: tako v vsebinskem kot v oblikovnem smislu. ‘Razpadanje’ je po eni strani ključna oznaka za razkroj vsebinskega materiala, serije sekvenc, ki postopno zgubljajo gostoto in konsistentnost. Po drugi strani pa oblikovni obrisi skladbe tesno sledijo logiki verzov in zrcalijo pomenske oz. strukturne značilnosti besedila. Dr. Gregor Pompe si v komentarju k skladbi (CD plošča »Stop&Horn«, Ars Slovenica 2013) zastavlja vprašanje »ali je razpadanje glasbene teksture mogoče razumeti tudi kot metaforo za aktualni družbeni razkroj«. In ugotavlja, da je »prav prek takšnega razmisleka možno potrditi, da nova generacija slovenskih skladateljev zida na dediščini modernizma, a hkrati išče nove poti, nove smernice, novo lepoto in tudi kritičnost«. Na arhivskem posnetku RTV Slovenija skladbo izvajata hornista Saar Berger in Boštjan Lipovšek, tolkalca Franci Krevh in Matevž Bajde, dirigent je Steven Loy.

Uradna predstavitev slovenskih skladb je na voljo na tej povezavi.

Dogajanje na tribuni bomo podrobneje predstavili v oddaji Arsov art atelje, 1. junija 2016 in v oddajah Arsov art atelje – ostro uho v mesecu septembru.