Ker je slovenska nacionalna država še mlada, si radi predstavljamo, da je takšna tudi naša izkušnja s strankarstvom, volitvami, parlamentarizmom in demokracijo. Toda ta vtis, ta zgodovinski spomin ni nujno pravilen. Volilna pravica je bila sicer dolgo močno omejena – v tem smislu so bili ključni dejavniki ne le spol, ampak tudi stan, izobrazba in premoženje –, toda kakih deset odstotkov naših prednikov je bilo v rajnki Avstriji prvič povabljenih na volitve že sredi devetnajstega stoletja, v času marčne revolucije in pomladi narodov. Potem se je – ne, seveda, brez zatikanja – volilna pravica zlagoma širila, dokler se leta 1907 na volišča niso smeli odpraviti vsi polnoletni moški v avstrijski polovici Habsburške monarhije. In čeprav so bile v dvajsetem stoletju politične razmere pri nas pogosto nenaklonjene klasičnemu, voljenemu in pluralnemu parlamentarizmu, smo Slovenci kar pogosto in prizadevno odhajali na volitve. Ko se zdaj oziramo na te vaje iz množične politične participacije, se nam lahko zdi, da niso vselej dosegale zadovoljivih demokratičnih standardov. Toda – ali so zadeve tako videli tudi Slovenci nekdanjih dni? Kakšen odnos so pravzaprav imeli do volitev in strank, do poslancev in njihovega dela, kje so se informirali o dogajanjih v parlamentih, skupščinah in državnih zborih? Kolikšna je, ne nazadnje, dejansko bila realna politična moč teh voljenih ustanov? – Ta in druga sorodna vprašanja bomo pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore nam bodo pomagali iskati trije zgodovinarji, ki so se znanstveno posvečali prav raziskovanju volitev in parlamentarizma v slovenski zgodovini: dr. Bojan Balkovec, predavatelj na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, ter dr. Jure Gašparič in dr. Marko Zajc, oba raziskovalca na Inštitutu za novejšo zgodovino.
Iskanje
