Macbeth

foto: www.imdb.com

Danes naj bi vsako umetniško delo ustreglo imperativu tržne vrednosti, nagovorilo naj bi torej široko občinstvo. Zato mora biti dostopno in gledljivo, kar pomeni razumljivo in kratkočasno, gledalec naj bi se v delu prepoznal. Avstralski režiser Justin Kurzel pa se je lotil Macbetha. Tematika mu je bila dovolj blizu, saj je že desetletje delal v gledališču in ustvarjal scenografije, tudi za Macbetha. Zanimal ga je tudi pojem smrti, prav tako je vedel, da tematika nazorno reflektira družbena razmerja.
Filmskega Macbetha je videl kot vestern. A Avstralci naredijo vse žanre po svoje in Kurzel je v filmu združil gledališki in filmski pristop. Scena je mogočna in kruta, statična in večna, na neki način sledi pravilom elizabetinske dramatike. Portreti glavnih likov so v prvem planu, vsi odsevajo enajsto stoletje in psihične spremembe, ki jih doživljajo. Tako v temačnih, rustikalnih oblekah kot v primerni osvetlitvi oblačne in meglene pokrajine.
Scenarij, ki ga je imel režiser na razpolago, je močno in inteligentno skrajšana gledališka predloga. Osrednji monologi so krajši, vendar je vsebina kljub temu jasna. Želja po moči in oblasti, ki jo kot pozunanjeno človekovo željo sicer izgovorijo tri čarovnice, pripelje – prek dvomov, blodenj, krutosti in zgražanj – do v usodo vdanega, a zagrizenega morilca Macbetha, ob katerem je Lady Macbeth zmedenega uma, ter posledično do smrti obeh glavnih likov.
Michael Fassbender in Marion Cotillard sta rojena za vlogi. Približek današnjemu času pa ni le v skrajšanem tekstu, ampak tudi v režiserjevem dodatku, ki se nanaša na družino, njeno moč v zgodovinski perspektivi in s tem seveda na potomstvo. Tudi Lady Macbeth se približa gledalcu, ki čuti do nje empatijo, začetni pogreb otroka je igri dodan, Macbeth pa izgovarja slavne verze o jalovosti tuzemskega življenja s svojo soprogo v rokah, česar v izvirniku prav tako ni.
Pri vizualni podobi filma se je režiser odločil za nadvse stilizirano fotografijo izrednega avstralskega direktorja fotografije Adama Arkapawa. Ta daje filmu enovit učinek in posebno mentalno noto, enako kot kadriranje, ki je velikokrat statično, z ozadjem pa že meji na postavitve grških tragedij. Dodatno moč in intenzivnost film črpa iz glasbene spremljave. Spisal jo je režiserjev brat, Jed Kurzel. Ritem se odlično ujema s pridušeno intenzivnostjo in dialogi, hkrati pa je glasba skoncentrirana na razpoloženja iz narave, zdi se, kot da iz nje izvira. Zveni prvinsko in brezčasno, a tudi moderno.
Najnovejši filmski Macbeth je magistralen primer posodobljene klasične tragedije, ki ji ne manjka niti sodobnega odseva niti umetniškega dotika.