Jastog

foto: Kinodvor

Rekli bi lahko, da je zaradi same narave filmskega ustvarjanja, ki je razpeto med industrijo in umetnostjo, povsem upravičeno pričakovati, da ekonomske razmere, sredi katerih deluje posamezna nacionalna kinematografija, odločilno vplivajo nanj. Logično se namreč zdi, da krizne razmere zmanjšujejo produkcijo, medtem ko jo pozitivni gospodarski trendi spodbujajo. A v zadnjih dveh desetletjih smo bili v kontekstu svetovne produkcije avtorskega filma večkrat priča dogajanju, ki je prej razkrivalo nasprotno: namreč to, da so posamezne nacionalne kinematografije prav v kriznih družbeno-ekonomskih razmerah našle navdih za silovito ustvarjalno »eksplozijo«.

Spomnimo se na primer argentinskega »novega filma« s preloma  stoletja, ki je vzniknil neposredno po kolapsu argentinske ekonomije; ali preporoda filipinskega filma, ki se je začel sredi ene najhujših politično-ekonomskih kriz v sodobni filipinski zgodovini; nenazadnje pa tudi vala novega grškega filma, ki se je vzdignil kot ustvarjalno-kritični odziv grških filmskih ustvarjalcev na najhujšo povojno krizo, v katero je po globalni finančni krizi zapadla grška država.

Eno osrednjih, mednarodno najbolj prepoznavnih in uveljavljenih imen tega pa je bil danes 43-letni Yorgos Lanthimos, cineast, ki smo ga tudi pri nas že dodobra spoznali. A ne le to – zdi se namreč celo, da njegovo delo povzema vse glavne tendence novega grškega filma: izrazita družbeno-kritična naravnanost, zavezanost estetitiki absurda in črnemu humorju, izrazito zadržana, a hkrati ekspresivna igra ter formalna osvobojenost, ki prepleta in se inventivno poigrava z žanri. No, vsaj kolikor se omejimo na njegova štiri celovečerna dela, od Kinette, prek Podočnika, s katerim se je silovito uveljavil tudi pri nas, in Alp, pa vse do Jastoga, njegovega zadnjega celovečernega dela, ki je na zadnji dan leta s projekcijo v ljubljanskem Kinodvoru začel pot po domačih kinodvoranah. Še več, reči bi bilo celo mogoče, da Lanthimos v njih vseskozi premišljuje predvsem o eni temi: o razmerju med intimnim (pa naj gre za osebno ali družinsko intimo) in družbenim. Tako je tudi tokrat, v Jastogu, s katerim je na zadnjem canskem festivalu osvojil nagrado žirije (po številnih drugih), saj nam v njem pripoveduje zgodbo o družbi prihodnosti, v kateri je »nenormalno« in družbeno nesprejemljivo vztrajati v samskem življenju. Jastog nam ob tem znova ponudi tudi nenavadno formalno zasnovo, saj je delo svojska distopija, ena najbolj bizarnih ljubezenskih zgodb, kar smo jih videli, ter hkrati nadrealistična komedija. Skratka, nenavadni žanrski preplet, kar je za njegov opus že pravzaprav značilno.

Zato pa Lanthimos korak naprej naredi na duhovno-idejni ravni, saj tokrat ne razmišlja le o razmerah v grški družbi, pač pa o tistih v širšem, recimo zahodnem duhovno-kulturnem prostoru. Tako ne preseneča, da v Jastogu najdemo odmeve številnih klasičnih del, od Orwellove Živalske farme in romana 1984, pa vse do Foucaultovih razmišljanj o družbenem nadzoru telesa in spolnosti. A čeprav v njem blesti tudi posrečeno izbrana mednarodna igralska zasedba (od Colina Farrella v glavni vlogi, prek Bena Whishawa in Johna Reilleyja, pa vse do Lée Seydoux), je vendarle težko spregledati, da Jastog večkrat zapade v nekakšen pripovedni mrtvi tek. Kot da bi hotel Lanthimos iz zgodbe na silo izvleči več, kot ta dejansko premore. No, priznati pa moramo, da se tak občutek v gledalca morda naseli tudi zaradi poudarjene pomenske nasičenosti, zaradi številnih referenc, ki pa niso vedno intuitivno razvidne. Da je skratka tudi Jastog morda eno tistih del, ki kar kličejo po večkratnem ogledu. A o tem naj vsak presodi sam.